Duhovniško posvečenje
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Duhòvniško posvečênje (ali zakramênt svétega réda oziroma ordinacija) je krščanski zakrament, pri katerem dobi kandidat Božjo milost za opravljanje duhovne službe v Cerkvi. Zakrament se podeljuje s polaganjem rok, zato se imenuje tudi hirotonija (grško: χειροτονια [hirotonia] = polaganje rok). Ta zakrament ima praviloma tri stopnje:
- diakonsko posvečenje
- mašniško posvečenje
- škofovsko posvečenje
Zakrament posvečenja lahko podeljuje samo škof (torej tisti, ki je sam že prejel najvišjo stopnjo posvečenja).
V Rimskokatoliški in v pravoslavnih Cerkvah je zakrament duhovniškega posvečenja rezerviran samo za moške. V Anglikanski Cerkvi posvečujejo tudi ženske duhovnice. Tudi večina ostalih protestantskih Cerkva pozna moško in žensko duhovništvo, vendar postavitve duhovnika večinoma ne štejejo za zakrament.
Številne krščanske skupnosti postavljajo kot pogoj za duhovniško posvečenje (vsaj na višjih stopnjah) neporočenost - celibat.
Vsebina |
[uredi] Diakonsko posvečenje
Najnižja stopnja posvečenja se imenuje diakonsko posvečenje ali diakonat. Prejemnik te stopnje zakramenta postane diakon in lahko izvaja nekatera osnovna bogoslužna opravila: lahko vodi besedno bogoslužje, podeljuje blagoslove in krščuje. V Rimskokatoliški Cerkvi lahko opravlja tudi cerkvene poroke.
Diakonska služba je lahko trajna (stalni diakon), pogosto pa je to le stopnica na poti k naslednji stopnji posvetitve.
[uredi] Mašniško posvečenje
Druga stopnja posvečenja se imenuje mašniško posvečenje ali prezbiterat (tudi duhovniško posvečenje v ožjem pomenu besede). Prejemnik te stopnje posvečenja postane mašnik (prezbiter oziroma duhovnik v ožjem pomenu besede) in lahko izvaja vsa glavna bogoslužna opravila: vodi mašo in podeljuje vse zakramente razen duhovniškega posvečenja (birmo lahko podeljuje samo z izrecnim škofovim dovoljenjem).
Mašnik lahko opravlja različne službe (ki pa ne štejejo kot različne stopnje posvečenja), na primer: župnik (vodja župnije), kaplan (župnikov pomočnik), dekan (predstojnik dekanije),...
[uredi] Škofovsko posvečenje
Najvišja stopnja posvečenja se imenuje škofovsko posvečenje ali episkopat. Prejemnik te stopnje posvečenja postane škof. To pomeni, da ima v Cerkvi vlogo nadzornika in je mašnikom in diakonom hierarhično nadrejen. Škof tudi podeljuje zakrament birme in duhovniškega posvečenja.
Tudi škof opravlja različne službe (ki pa ne štejejo kot različne stopnje posvečenja), lahko je na primer: pomožni škof, naslovni škof, nadškof, kardinal, papež,...
[uredi] Nižje Cerkvene službe
V Cerkvi obstajajo tudi nekatere nižje službe, na primer: bralec Božje besede, delilec obhajila, ipd. Po mnenju Rimskokatoliške Cerkve zdaj za te službe ni potreben zakrament posvečenja. V pravoslavju podeljujejo za ta namen posvečenje nižje stopnje - subdiakonat (v preteklosti je to veljalo tudi v Rimskokatoliški Cerkvi.
