Ignacij Knoblehar
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ignacij Knoblehar (tudi Abuna Soliman), slovenski misijonar in raziskovalec, * 6. julij 1819, Škocjan na Dolenjskem, Slovenija, † 13. april 1858, Neapelj, Italija.
[uredi] Življenjepis
Po študiju teologije v Ljubljani in Rimu, kjer si je pridobil znanje tujih jezikov in naravoslovja, je odpotoval v Sudan, kjer je postal apostolski generalni vikar za osrednjo Afriko s središčem v Kartumu ter pričel ustanavljati misijonske postaje. Knoblehar je med leti 1848 in 1857 deloval predvsem na področju Belega Nila v južnem Sudanu. Zaradi dejavnega raziskovanja in poslanstva si je Knoblehar v tem času pridobil podporo in velik vpliv v samem Vatikanu in na Dunaju. Kot prvemu belcu mu je leta 1850 uspelo doseči točko na 4º 44' severne zemljepisne širine. S pomočjo Dunajskega geografskega društva (Geographische Gesellschaft Wien), katerega častni član je postal leta 1857, je naredil več prvenstvenih odprav po Nilu. Leta 1857 se je zaradi slabih razmer v misijonu vrnil po pomoč v Evropo, kjer pa je zaradi izčrpanosti umrl.
Po njem se imenuje ulica za Bežigradom v Ljubljani.
[uredi] Delo
Med svojim delovanjem v misijonih je napisal številne zapiske o etnogeografskih značilnostih dežele, ki jih je objavljal v slovenskih časopisih. Izdal je tudi knjigo Potovanje po beli reki. Svojo etnografsko zbirko predmetov vzhodnosudanskega plemena Bari je podaril Slovenskemu etnografskem muzeju v Ljubljani.
[uredi] Glej tudi
Ta biografski članek o verski osebnosti je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.
