Kobilice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Dissosteira carolina

Kobilice sodijo med ravnokrilce (Orthoptera) in so dokaj pogoste. Samci ponavadi merijo 15 mm, samice pa 25 mm. So požrešne rastlinojede leteče žuželke z dolgimi zadnjimi nogami, s katerimi lahko skačejo zelo daleč ter pobegnejo pred plenilci (pajki, ptiči).

Naseljujejo travnike, pašnike, vrtove, grmičevje, parke in druge odprte pokrajine.

[uredi] Krila kobilic

Med kobilicami najdemo odlične letalce, a večina se zanaša na močne zadnje noge. Uvrščamo jih med ravnokrilce. Letijo lahko tudi več sto metrov, vendar pa vse kobilice nimajo kril. Nekatere vrste, predvsem na hladnejših ali zelo vetrovnih območjih, so zaradi energijske zahtevnosti ali z vetrom povezanega tveganja krila izgubile. S krili se lahko oglašajo tudi med letom: zadnje noge, opremljene z drobnimi zobci, ritmično drgnejo ob krila in tako izvabljajo zvok.

Pri kobilicah sta prednji, ožji in debelejši krili namenjeni za zaščito zadnjih pri počitku. Kot smučarji skakalci se pod idealnim kotom v aerodinamični drži odrivajo iz nizkega počepa in v najvišji točki razširijo krila, ki delujejo kot prevelik kombinezon. Tako preskočijo cel meter ali 80-kratno dolžino lastnega telesa kar brez skakalnice.

[uredi] Razmnoževanje

Parjenje kobilice

Parijo se eno uro in le enkrat v življenju. Samice kobilic odložijo od 200 do 300 jajčec v vlažna razpokana tla. Ličinke so ob izvalitvi precej podobne odraslim osebkom, le da so brez kril. Večinoma so zelenkaste barve, mnogokrat pa vidimo rumenkaste ali rdečkaste.

[uredi] Dihanje

Dihajo z zračnicami ali dušnicami, ki zrak pošiljajo direktno organom.

[uredi] Čutila

Kot pri večini žuželk, poglavitno čutilo tipalke. Z njimi tipajo, vohajo in okušajo. Ušesi sta na sprednjih nogah ob kolenu, kjer je tudi organ, ki zaznava gibanje.

[uredi] Prehranjevanje

Odlično delujoči aparat za drobljenje hrane je pri ravnokrilcih sestavljen iz treh parov čeljusti, ki so tako trdne, da jih ptiči, ki se s kobilicami prehranjujejo, izločijo nepoškodovane.

[uredi] Škodljivci

Dissosteira carolina

Kobilice so sinonim za številnost, plodovitost, požrešnost in osma izmed desetih nadlog, ki so prizadele Egipt. Zaloge maščobe jim omogočajo več dni preživetja brez hrane. Ogrožajo skoraj petino zemeljske površine, na kateri živi dobra desetina človeštva. Vendar so nevarne le v rojih. Za nastanek le-teh je odločilno predvsem deževje v pravem obdobju razvoja, kar vodi k prenaseljenosti. Gneča pomeni neprestano dotikanje, kar sicer umirjene individualke spremeni v kolektivno zlo. Takšne pošasti zmorejo 12 ur nepretrganega leta, med katerim zatemnijo nebo, z izločki prekrijejo tla pod seboj, njihova krila pa ustvarijo hrup tisočerih konjenikov. Znanih je tisoče vrst, a le kak ducat lahko postane zares nadležnih.

Pri selitvah jih nosi veter, tako da občasno orjaške jate celo preletijo ocean. Leta 1988 so sledili jati puščavskih kobilic, ki je v višini dobrega kilometra preletela pet tisoč kilometrov z zahodne obale Afrike do Zahodne Indije. Ista vrsta je leta 1954 prekrila 1000 kvadratnih kilometrov Kenije z roji, ki so skupaj tehtali 100 tisoč ton in pojedli prav toliko hrane na dan. Še v 20. stoletju so bili v deželah Bližnjega vzhoda običajni razglasi z zahtevo naj vsak polnoleten prebivalec nabere 5 kg kobiličjih jajčec in jih odda pri pristojnih organih. Na Cipru so jih tako med enim samim vpadom nabrali 1300 ton. Na bolj okuženih območjih so v kvadratnem metru našteli tudi 70 tisoč jajčec, kar ob 70-odstotnem izkoristku pomeni ogromno vojsko požeruhov v naslednji generaciji. To s pridom izkoriščajo štorklje, ki se jih nažrejo do onemoglosti, več vrst muh, ki se lotevajo že jajčec, pa seveda domača perutnina, ki na koncu prinaša dobiček človeku.

Kobilice celo dandanes ogrožajo Bližnji in Daljni vzhod, severno Afriko in Južno Ameriko.