Langobardski limes
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Langobardski limes je bil limes (fortifikacijski sistem), ki je bil zgrajen v času Rimskega imperija na ozemlju današnje Slovenije in Italije.
Nastanek tega limesa ni natančno znan, vsaj del pa naj bi nastal po končanih bizantinsko-gotskih vojnah, ko je Bizanc na čelu s cesarjem Justinjanom po letu 555 ponovno zavladal severovzhodni Italiji, med drugim tudi Benečiji in Istri. Meja naj bi takrat potekala od Snežnika do Nanosa, preko tržaškega Krasa, Solkana (Castrum Siliganum) mimo Čedada (Forum Julii) in naprej proti severu do prehodov prek Julijskih in Karnijskih Alp. Po veliki selitvi Langobardov na čelu s kraljem Alboinom 1. aprila 568 iz Panonije v Italijo so prazno območje Panonije in meje Italije pričeli poseljevati Slovani in Obri. Langobardi so obrambne naprave prevzeli od Bizantincev in jih kot drugod ob mejah svoje države izgradili proti Slovanom in Obrom. Meja urejena na vojaški način je obstajala iz sistema utrjenih gradov, gradišč in sotesk. Po velikem navalu Slovanov in Obrov 611 se je južna meja premaknila do skrajnih mej Alp in Krasa s Furlansko ravnino. Zapori lahko danes sledimo od sotesk pri Pušji vesi (Venzone) in Huminu (Gemona) na severu, preko Rtina (Artegna) in Nem (Nimis) na Čedad. V južnem delu so utrjeni kraji Ipplis, Krmin (Cormons), verjetno Solkan (Castrum Siliganum), Farra pri Gradiški in tik ob tržaškem zalivu grad Potium ali Pucinum pri Devinu.
V 7. in 8. stoletju je zapora zaustavila kolonizacijski val Slovanov in ostala v glavnem nespremenjena do današnjih dni. S tem je potek limesa narekoval narodnostno mejo, ki se je do danes bolj malo spremenila.
O samem limesu je pisal že langobardski zgodovinar Pavel Diakon.
[uredi] Glej tudi
- seznam fortifikacijskih sistemov v Sloveniji
- seznam fortifikacijskih sistemov v Italiji
