Nagib vrtilne osi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Nagíb vrtílne osí je v astronomiji kot med osjo vrtenja telesa (planeta ali naravnega satelita) okoli svoje osi in pravokotnico na ravnino kroženja. Meri se v stopinjah (°). Označuje se z grško črko ε.

[uredi] Nagib vrtilne osi Zemlje

Zemlja kroži okoli Sonca po ravnini, ki jo imenujemo ekliptika. Med kroženjem okoli Sonca se vrti tudi okoli svoje osi. Smer osi je vedno enako nagnjena na ravnino ekliptike. Zaradi precesije enakonočij Zemljina os ne kaže vedno v isto smer in priližno opisuje plašč stožca. Trenutno je premikanje Zemljine osi približno 50,3 ločnih sekund na leto ali 1 stopinja na 71,6 let. Zemljina os opiše celotni plašč stožca v 25.765 letih, v enem platonskem letu.

Zemlja ima nagib vrtilne osi okoli 23° 27'. Os je nagnjena v isto smer med celotno potjo okoli Sonca. To povzroči, da je med potjo polovica Zemljine površine nagnjena proti Soncu, druga polovica od njega. Kot posledica tega je pozimi severna polobla (pri nas) manj obsevana kot južna. Poleti je obratno.

V zelo dolgih obdobjih Zemljina os ni vedno nagnjena za enak kot glede na ravnino ekliptike. Njen nagib se giblje med 22,1° in 24,5° v obdobju 41.000 let. Mi živimo v obdobju manjšanja nagiba vrtilne osi Zemlje. Razen tega imajo spremembe nagiba vrtilne osi še manjša nihanja s periodo 18,6 let (6798 dni). To nihanje imenujemo nutacija.

Simon Newcomb je ob koncu 19. stoletja izmeril nagib Zemljine osi 23° 27’ 8.26” (epoha 1900). Njegovo vrednost so v splošnem sprejeli in je veljala vse do natančnejših meritev. J. H. Lieske je leta 1976 podal vrednost nagiba osi 23° 26’ 21.44” (epoha 2000), ki jo je Mednarodna astronomska zveza (IAU) leta 2000 potrdila:

ε = 84.381,448 − 46,84024T − (59 · 10⁻⁵)T² + (1813 · 10⁻⁶)T³

T je čas v julijanskih stoletjih (36.525 dni) od efemeridne epohe 2000 (na julijanski dan 2.451.545,0).

ker je linearni člen pri T negativen, se trenutno nagib Zemljine osi zmanjšuje. Ta izraz daje le približno vrednost za ε in je natančen le za določeno območje vrednosti T. (drugače bi vrednost ε pobegnila v neskončnost, če bi se T povečal do neskončnosti).