Naglas

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Naglas je fonološka kategorija, ki določa prominentnost oz. nadrejenost določenega zloga v besedi oz. besedni zvezi. Načeloma velja, da je primarni naglas natanko eden v vsaki besedi, medtem ko slovenska jezikoslovna znanost uči, da obstajajo tudi besede z več naglasi (t. i. večnaglasnice), npr. živinozdravnik, slovenskokoroški, avtocesta, ali brez naglasa (t. i. breznaglasnice oz. klitike), npr. smo, ga, bo, že. Naglas je skupaj s kvantiteto in tonom ena od t. i. nadsegmentnih lastnosti oz. prozodičnih lastnosti. V slovenščini naglas ni omejen glede na mesto v besedi, je pa predvidljiv. Neomejenost naglasa najdemo tudi v angleščini, ruščini, ukrajinščini, italijanščini, nemščini itd. Obstajajo pa jeziki, kjer je naglas omejen, npr. v latinščini je lahko kvečjemu na predzadnjem ali predpredzadnjem zlogu, v hrvaščini ne more biti na zadnjem, razen v enozložnicah, v francoščini samo na zadnjem zlogu, v češčini, slovaščini, lužiški srbščini, madžarščini samo na prvem, v makedonščini samo na predpredzadnjem zlogu, v poljščini samo na predzadnjem. Poleg t. i. primarnega naglasa, obstajajo tudi sekundarni, terciarni, kvartarni itd. naglasi, v nekaterih jezikih pa se naglas organizira ritmično (najpogosteje trohejsko ali jambsko). Fonetično se naglas realizira kot kombinacija jakosti, osnovne frekvence, trajanja in spektralnih značilnosti.

[uredi] Zunanje povezave