Latinščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Latinščina (Lingua Latina)
Države:	kot uraden jezik v državi Vatikan
Govorni predeli:	Južna Evropa
Število govorcev:
Uvrstitev:	Ni med prvih 100.
Rodoslovna razvrstitev:	indoevropski italski latinščina
Uradni položaj
Uradni jezik:	v Vatikanu V njem se uraduje, ne uporablja se ga v vsakdanjem govoru
Usklajuje:	uradno nobeno združenje
Jezikovne kode
ISO 639-1	la
ISO 639-2	lat
SIL	{{{sil}}}
Glej tudi: jezik – seznam jezikov

Latinščina (lat. lingua Latina) je antični indoevropski jezik in eden od dveh klasičnih jezikov Evrope.

Sprva se je govorila v mestu Rim in je bila le eno izmed narečij, ki so se govorila v pokrajini Lacij (Latium). S širjenjem vpliva mesta Rim pa je postopno začela izpodrivati druga italska narečja. Pozneje se je zelo razširila po Evropi, Severni Afriki in Bližnjem Vzhodu kot formalni jezik Rimskega imperija.

Latinščina spada skupaj s faliskijščino v latinsko-faliskijsko vejo italskih jezikov, ki se izrazito razlikuje od druge osko-umbrijske skupine. Ker so razlike med obema vejama tudi v osnovnem besedišču precejšnje, ni nujno, da sta se razvili iz skupnega italskega prajezika, in je morda verjetneje, da je latinščina nastala iz zlitja italsko govorečega ljudstva s staroselskim prebivalstvom Lacija. Italsko govoreča ljudstva so prišla v Italijo potem, ko je enotna skupnost severno od Alp začela razpadati in je nekaj njenih plemen okrog leta 1200 pr.n.š. drugo za drugo prekoračilo Alpe in poselilo srednjo in južno Italijo. V času dolgega zgodovinskega razvoja so latinščino doletele velike spremembe. O tem priča zgodovinar Polibij, ki v 2.st. pr.n.š. piše o prvi kartažanski pogodbi (morda iz 509 pr.n.š.), ko pravi, da so tudi najboljši učenjaki po poglobljenem študiju imeli težave pri razlaganju nekaterih njenih odlomkov. V razvoju jezika lahko ločimo naslednja obdobja:

predknjiževna (predliterarna) doba: od začetkov do ok. 300 pr.n.š.;

stara (arhaična) doba: ok. 300 p.r.n.š.- 80 pr.n.š. ;

klasična doba: 80 pr.n.š.-14 n.š. ( do Avgustove smrti); za to dobo se je uveljavil naziv zlata latinščina;

cesarska doba:
- zgodnja: 14-117 , imenovana tudi srebrna latinščina;
- srednja : 117-192, do smrti cesarja Komoda;

pozna cesarska doba: l.192 do konca cesarstva l.476 ( in še naprej do srede 7.st.).

V obdobju klasične dobe latinščine se razvije sermo urbanus (mestna govorica), kar je drug izraz za uglajen, lep in uravnotežen jezik, ki je nastal po zavestnem prizadevanju številnih piscev. Tuje prvine in nove tvorbe se smejo vanj vnašati le izjemoma in ne po pravilu. Nanj lahko sklepamo zlasti po književnih besedilih pa tudi po napisih iz tiste dobe.

Vsi romanski jeziki izhajajo iz latinščine, mnogo besed z latinskim korenom pa je moč najti v drugih sodobnih jezikih, tudi v slovenščini. V zahodnem svetu je bila latinščina celo več kot tisočletje lingua franca, naučen jezik za znanstvene in politične zadeve. Pozneje jo je v 18. stoletju nadomestila francoščina, v poznem 19. stoletju pa angleščina. Podobno vlogo je imel v Indiji sanskrt. Latinščina še dandanes ostaja formalni jezik rimskokatoliške cerkve, kar vključuje to, da je uradni jezik države Vatikan. Uporablja se tudi za kovanje imen v naravoslovni razvrstitvi živih bitij.

Vsebina

1 Slovnica
- 1.1 Sklanjatve in spregatve
- 1.2 Glagoli in časi
2 Glej tudi
3 Viri
4 Zunanje povezave

[uredi] Slovnica

[uredi] Sklanjatve in spregatve

Latinščina ima sistem pregibanja precej podoben slovenščini: predvsem deluje tako, da pripenjamo obrazila (pripone) nespremenljivi osnovi. Sklanjanje samostalnikov in pridevnikov se imenuje deklinacija, spreganje glagolov pa konjugacija. Obstaja pet sklanjatev samostalnikov in štiri spregatve glagolov. Šest samostalniških oblik (ali sklonov) je: imenovalnik ali nominativ, rodilnik ali genetiv, dajalnik ali dativ, tožilnik ali akuzativ, zvalnik ali vokativ in ločilnik ali ablativ. Uporabljajo se zelo podobno kot v slovenščini, razen zvalnika, ki ga naš jezik ne pozna. Razlika je tudi v rodilniku, ki ga mi uporabljamo pri nikalnih oblikah stavka, kjer predmet v tožilniku postane predmet v rodilniku: tega v latinščini ni. Kakor v slovenščini, se šesti sklon uporablja samo s predlogi; Latincem se je to zdelo tako samo po sebi umevno, da so velikokrat celo izpuščali predlog in je že sama raba tega sklona izražala pomen. Na primer: campo maneo pomeni na polju ostanem (mestni ablativ ali lokativ) ter igni deleo pomeni z ognjem uničim (orodni ablativ ali instrumental).

[uredi] 1. ali -a deklinacija (sklanjatev)

Samostalniki na -a

	rosa, –ae, f roža, vrtnica
	Singular		Plural
Nominativ	rosa	–a	rosae	–ae
Genitiv	rosae	–ae	rosarum	–rum
Dativ	rosae	–ae	rosis	–is
Akuzativ	rosam	–am	rosas	–as
Vokativ	rosa	–a	rosae	–ae
Ablativ	rosa	–a	rosis	–is

[uredi] 2. ali -o deklinacija (sklanjatev)

Samostalniki na -us

	servus, –i, m suženj
	Singular		Plural
Nominativ	servus	–us	servi	–i
Genitiv	servi	–i	servorum	–rum
Dativ	servo	–o	servis	–is
Akuzativ	servum	–um	servos	–os
Vokativ	serve	–e	servi	–i
Ablativ	servo	–o	servis	–is

Samostalniki na -um

	donum, –a, n darilo
	Singular		Plural
Nominativ	donum	–um	dona	–a
Genitiv	doni	–i	donorum	–rum
Dativ	dono	–o	donis	–is
Akuzativ	donum	–um	dona	–a
Vokativ	donum	–um	dona	–a
Ablativ	dono	–o	donis	–is

Samostalniki na -er

	puer, –i, m deček
	Singular		Plural
Nominativ	puer	–er	pueri	–i
Genitiv	pueri	–i	puerorum	–orum
Dativ	puero	–o	pueris	–is
Akuzativ	puerum	–um	pueros	–os
Vokativ	puer	–er	pueri	–i
Ablativ	puero	–o	pueris	–is

[uredi] 1. ali -a konjugacija (spregatev)

Glagoli na -a

	laudare (infinitiv), indikativ prezenta hvaliti
	Singular		Plural
1. oseba	laudo	–o	laudamus	–amus
2. oseba	laudas	–as	laudatis	–atis
3. oseba	laudat	–at	laudant	–ant

[uredi] 2. ali -e konjugacija (spregatev)

Glagoli na -a

	docere (infinitiv), indikativ prezenta učiti, poučevati
	Singular		Plural
1. oseba	doceo	–eo	docemus	–emus
2. oseba	doces	–es	doceti	–etis
3. oseba	docet	–et	docent	–ent

[uredi] 3. ali mešana konjugacija (spregatev)

Glagoli na -a

	scribere (infinitiv), indikativ prezenta pisati
	Singular		Plural
1. oseba	scribo	–o	scribimus	–imus
2. oseba	scribis	–is	scribitis	–itis
3. oseba	scribit	–it	scribunt	–unt

[uredi] Glagoli in časi

Glagolske oblike, katerim lahko določimo osebo, imenujemo osebne ali določne glagolske oblike (verbum finitum), druge pa neosebne ali nedoločne (verbum infinitum). Pri osebnih ali določnih glagolskih oblikah razlikujemo:
· osebo (persona);
· število (numerus);
· čas (tempus);
· naklon (modus);
· način (genus).
Latinski glagol pozna (podobno kot slovenski) tri osebe: prva, druga, tretja. Števili sta dve: ednina (singular) in množina (plural), ki se rabi tudi za slovensko dvojino. Pozna šest časov*:
a) sedanji čas (praesens, prezent): laudo hvalim;
b) nedovršni pretekli čas (imperfectum, imperfekt): laudabam hvalil sem;
c) prihodnji čas (futurum I., futur I.): laudabo hvalil bom;
č) dovršni pretekli čas (perfectum, perfekt): laudavi pohvalil sem;
d) predpretekli čas (plusquamperfectum, pluskvamperfekt): laudaveram pohvalil sem bil, pohvalil sem (prej);
e) dovršni prihodnjik (futurum exactum, futur II.): laudavero pohvalil bom, pohvalil bom (prej).
Nakloni so trije:
a) povedni (določni) naklon (indikativ): laudo hvalim;
b) vezni (konjuktiv): laudem da hvalim, naj hvalim;
c) velelni (imperativ): lauda hvali!
In načina sta dva:
a) tvorni (activum, aktiv): laudo hvalim;
b) trpni (passivum, pasiv): laudor hvaljen sem (hvalim se), hvalijo me.
Neosebne ali nedoločne glagolske oblike so:
· samostalniške (substantivne):
a) nedoločnik (infinitivus, infinitiv):
infinitiv aktivnega sedanjega časa: laudare hvaliti;
infinitiv pasivnega sedanjega časa: laudari hvaljen biti;
infinitiv aktivnega preteklega časa: laudavisse da je kdo pohvalil;
infinitiv pasivnega preteklega časa: laudatum, -am, -um esse da je bil kdo pohvaljen;
infinitiv aktivnega prihodnjega časa: laudaturum, -am, -um esse da bo kdo (po)hvalil;
infinitiv pasivnega prihodnjega časa: laudatum iri da bo kdo (po)hvaljen;
b) namenilnik (supinum, supin): laudatum hvalit;
c) glagolnik (gerundium, gerundij): laudandi hvaljenja;
· pridevniške (adjektivne):
deležnik (participium, particip), in sicer prezenta: laudans hvaleč = tisti, ki hvali; perfekta (pasiva): laudatus 3 pohvaljen; futura aktiva: laudaturus 3 hvaliti hoteč = tisti, ki namerava hvaliti; futura pasiva ali gerundivum, gerundiv oziroma glagolski pridevnik: laudandus 3 tisti, ki mora biti hvaljen.

Glagolske oblike so sestavljene in nesestavljene. Nesestavljene sestojijo iz ene besede: laudo hvalim. Sestavljene pa sestojijo iz več besed, npr. iz pasivnega preteklega deležnika (partic. pf. pas) in pomožnika esse: laudatus sum pohvaljen sem bil. Sestavljene so:
· pasiv perfekta, pluskvamperfekta in futura II.;
· infin. fut. akt., infin. fut. pas. ter inf. pf. pas.;
· opisna sprega (coniugatio periphrastica), aktivna in pasivna.

Tvorbo posameznih osebnih glagolskih oblik imenujemo konjugacija ali spregatev. Glagole torej konjugiramo ali spregamo, medtem ko samostalnike in pridevnike dekliniramo ali sklanjamo. Konjugacije latinskih glagolov razlikujemo glede na to, kako se končuje njihova prezentova osnova: 1. ali a-konjugacija, 2. ali e-konjugacija, 3. ali mešana konjugacija (s konzonantnim (soglasniškim) in vokalnim (samoglasniškim) delom, 4. ali i-konjugacija. Pri glagolskih oblikah razlikujemo osnove (debla) in obrazila. Glagolske oblike tvorimo tako, da dodajamo glagolski osnovi obrazila z veznim (tematnim) vokalom (e, i, u) ali brez njega.

* Pri latinskih glagolih razlikujemo:
· tri časovne stopnje: preteklost, sedanjost, prihodnost.
Poleg tega razlikujemo še glede na potekanje dejanja v času (glagolski vid) dovršne (perfektivne) in nedovršne (imperfektivne) glagole.
Dovršni glagoli pomenijo lahko v terminativnem smislu trenutno dejanje (punktualni pomen), začetnodovršno (ingresivni pomen), končnodovršno (efektivni pomen); v kompleksnem smislu pa dovršni glagoli (v perfektu) samo ugotavljajo dejanje ne glede na trajanje; dejanje omenimo samo kot dejstvo.
Nedovršni glagoli izražajo trajno (durativno) ali ponavljajoče se (iterativno) dejanje.

· latinski časi se dele v dve skupini:
a) glavni časi (časi sedanjosti in prihodnosti):
prezent ali sedanjik;
perfectum praesens (logicum) ali pretekli čas s pomenom sedanjika;
futur I. in futur II. ter imperativ;

b) stranski časi (historični časi, časi preteklosti):
perfectum historicum (pripovedni perfekt) ali dovršno pretekli čas;
imperfekt ali nedovršno pretekli čas;
pluskvamperfekt ali predpretekli čas.

Prezent zaznamuje:
· dejanje, ki nastopi ali se razvija v sedanjosti (pravi sedanjik);
· dejanje, ki v sedanjosti traja in se ponavlja: ta (durativni) prezent se rabi pri opisovanju navad, običajev, razmer ipd.;
· nekaj, kar se vedno godi in velja tudi za sedanjost, izraža torej dejstva ne glede na čas (brezčasni ali ahronistični ali empirični [izkustveni] sedanjik). Rabi se v pregovorih.
· Sedanjik se rabi namesto preteklega časa v živahnem pripovedovanju preteklih dogodkov (praesens historicum, pripovedni sedanjik).

Perfekt zaznamuje:
· prezentni perfekt zaznamuje v sedanjosti dovršeno dejanje ali sedanje stanje kot posledico že v preteklosti dovršenega dejanja. Prezentni perfekt nekaterih glagolov stalno prevajamo s prezentom, ker mislimo predvsem na posledico preteklega dejanja v sedanjosti (npr. odi sovražim, memini spominjam se itd.)
· v pasivni obliki je perfekt sestavljen s pomožnim glagolom esse in trpnopreteklim deležnikom, ki ima v tem primeru veljavo pridevnika.

Imperfekt zaznamuje:
· nedovršeno preteklo dejanje, in sicer: dejanje, ki je v preteklosti trajalo ali se ponavljalo. Rabi se pri opisovanju navad, običajev, razmer, uredb, krajev itd.;
· izraža stransko dejanje (okoliščine), ki spremlja ali pojasnjuje preteklo glavno dejanje, to je: izraža preteklo dejanje (stanje), ki je trajalo, ko je nastopil drug dogodek, ki je razvoj imperfektovega dejanja ustavil ali zadržal. Imperfekt opisuje, perfekt pripoveduje (z njim dejanje poteka, napreduje).

Pluskvamperfekt zaznamuje:
· logični pluskvamperfekt zaznamuje v preteklosti že dovršeno dejanje ali preteklo stanje. Glagoli, ki imajo v perfektu pomen prezenta, imajo v pluskvamperfektu pomen imperfekta;
· historični pluskvamperfekt zaznamuje preteklo dejanje, ki se je dovršilo pred drugim preteklim dejanjem, zato stoji večinoma v odvisnih stavkih.

Futur I. zaznamuje:
·prihodnje dejanje ali stanje ne glede na drugo dejanje.

Futur II. zaznamuje:
· v prihodnosti že dovršeno dejanje ali stanje v prihodnosti (futurum II. logicum);
· dejanje, ki se bo dovršilo pred prihodnjim dejanjem, zato stoji večinoma v odvisnih stavkih (futurum exactum).

[uredi] Glej tudi

latinska abeceda
latinska literatura
latinski izreki
Rimski imperij
latinska imena evropskih mest
latinska imena evropskih rek
ljudska latinščina
italski jeziki

[uredi] Viri

Leksikon Antika. Cankarjeva založba, Ljubljana 2004.
Babič, Matjaž. Zgodovinsko glasoslovje in oblikoslovje latinskega jezika. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za klasično filologijo, Ljubljana 2004.
Kopriva, Silvo. Latinska slovnica. Ljubljana 1989, Založba Obzorja Maribor.
Stockmann, F. Veni, vidi, didici (I. del). Ljubljana, Mohorjeva, 2001.