Oskijščina
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Oskijščina je izumrl jezik antične Italije. Skupaj z umbrijskim jezikom predstavlja osko-umbrijsko vejo italskih jezikov; drugo vejo tvorita latinski in faliskijski jezik.
Vsebina |
[uredi] Zgodovina
Oski (latinsko: Osci, gr. Opikoi), zgodnjeitalsko (indoevropsko) ljudstvo, je skupno ime vseh tistih italskih plemen, ki so živela južno od Lacija in so se naselila pretežno v Kampaniji. Uporabljali so lastno, iz etrurščine prirejeno pisavo. Ko so jih izrinili Sabeli, se je njihovo ime v Kampaniji in drugod ohranilo in sčasoma so začeli z njim imenovati zelo podoben jezik priseljencev. Ljudstva Samniti, Frentani, Kampanijci, Lukanci, Bruti, Mamertini in Apulijci so vsa govorila jezike oskijskega tipa.
V samnitskih vojnah so Rimljani strli jedro oskiške moči in proti koncu republike je izginil tudi njihov z latinščino sorodni jezik. Še najdlje se je oskijščina ohranila v okolici Pompejev, kjer so jo govorili vse do njihovega propada leta 79.
[uredi] Napisi
Ohranjenih je nad 200 napisov od 4. stoletja pr. n. št. do 1. stoletja n. št., ki so napisana v oskiških narečjih. Najbolj znana sta Tabula Bantina, ki vsebuje mestne predpise, in Cippus Abellanus, pogodba o uporabi svetišča.
[uredi] Primer oskijskega napisa
Cippus Abellanus
- ekkum[svaí píd herieset
- trííbarak[avúm tereí púd
- liímítú[m] pernúm [púís
- herekleís fíísnú mefi[ú
- íst, ehtrad feíhúss pú[s
- herekleís fíísnam amfr
- et, pert víam pússtíst
- paí íp íst, pústin slagím
- senateís suveís tangi
- núd tríbarakavúm lí
- kítud. íním íúk tríba
- rakkiuf pam núvlanús
- tríbarakattuset íúk trí
- barakkiuf íním úíttiuf
- abellanúm estud. avt
- púst feíhúís pús físnam am
- fret, eíseí tereí nep abel
- lanús nep núvlanús pídum
- tríbarakattíns. avt the
- savrúm púd eseí tereí íst,
- pún patensíns, múíníkad ta[n
- ginúd patensíns, íním píd e[íseí
- thesavreí púkkapíd ee[stit
- a]íttíúm alttram alttr[ús
- h]erríns. avt anter slagím
- a]bellanam íním núvlanam
- s]úllad víú uruvú íst . edú
- e]ísaí víaí mefiaí teremen
- n]iú staíet.
[uredi] Glej tudi
[uredi] Viri
- Babič, Matjaž. Zgodovinsko glasoslovje in oblikoslovje latinskega jezika. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2004
- Leksikon Antika, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998.
- Wiesthaler, Fran. Latinsko-slovenski slovar. KRES, Ljubljana 1999.
[uredi] Zunanje povezave
- v angleščini:
- v španščini:
- Linguae Imperii: Osco
- Lengua Osca Promotora Española de Lingüística.
Ta članek o jeziku je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.
