Pasivna hiša

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Ena prvih pasivnih hiš, zgrajena v Nemčiji.

Pasivna hiša je hiša, zgrajena po posebnem načinu in tehnologiji, zaradi česar porabi manj kot 15 bruto kilovatnih ur na kvadratni meter na leto za ogrevanje prostorov. To lahko dosežemo z zmanjšanjem izgube toplote in z optimalizacijo izrabe naravne toplote.

Pri pasivnih hišah lahko dosežemo prihranek energije z različnimi tehničnimi rešitvami. Najpomembnejša je orientacija bivališča proti soncu. Na ta način je direktna sončna svetloba optimalno izkoriščena.

Termografski posnetek, ki prikazuje majhno izgubo toplote pasivne hiše (na desni) v primerjavi z navadno hišo (na levi).

Izgubo toplote lahko zmanjšamo z optimalno toplotno izolacijo hiše in z neprodušnim zaprtjem vseh stičišč v izolaciji (popolna odprava toplotnih mostov v hiši).

Optimalizacijo prihranka pri izrabi toplote pa lahko dosežemo z grelniki vode na sončno energijo, uporabo oz. montažo sončnih celic, s pasivnim ogrevanjem dotoka zunanjega zraka, namenjenega za ventilacijo prostorov, s toploto zemlje (povprečna temperatura zemlje 2 metra pod površjem je približno 12°C) ter s pasivnim ogrevanjem dotoka svežega zunanjega zraka s toploto zraka, ki ga odvajamo iz hiše (ventilacija).

Pri pasivni hiši lahko nadaljnjo porabo energije v gospodinjstvu zmanjšamo tudi z uporabo energijsko varčnih gospodinjskih aparatov. Poraba energije v gospodinjstvu naj bi bila namreč minimalna (42-120 kWh/m²).