Slovensko domobranstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Za druge pomene glej Slovensko domobranstvo (razločitev).

Slovensko domobranstvo (nemško Slowenische Landeswehr; kratica SD) je bila pomožna policijska-paravojaška organizacija, ki jo je septembra 1943 ustanovila nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine, ki jo je Tretji rajh zasedel po kapitulaciji Italije. SD je bila naslednica prostovoljne protikomunistične milice, ki je bila skoraj popolnoma uničena v bitki za Turjak.

[uredi] Zgodovina

Neposredno po italijanski kapitulaciji so protikomunistične sile v Ljubljanski pokrajini 24. septembra 1943 ustanovile Slovensko domobransko legijo. Slovenska domobranska legija je imela 3 bataljone, ki so bili sestavljeni iz preživelih pripadnikov Prostovoljne protikomunistične milice. 30. septembra je oblast prevzel nemški okupator, ki je preimenoval in reorganiziral SDL v Slovensko domobranstvo. Nemci, ki so septembra 1943 Ljubljansko pokrajino umestili v svojo operativno cono za Jadransko primorje, so pobudo za ustanovitev Slovenskega domobranstva sprejeli zaradi pomanjkanja lastne vojske.

Pri ustanovitvi Slovenskega domobranstva sta sodelovala predvsem podpolkovnik Ernest Peterlin in general Leon Rupnik. Peterlin je želel oblikovati močno oborožene enote, vključno s težkimi strojnicami, minometi in topovi nižjega kalibra. Nemci takšne oborožitve slovenskim domobrancem nikoli niso odobrili, dovolili so jim le lahko pehotno orožje. Rupnik je sprva prevzel poveljstvo nad domobranci, a ga je že po nekaj tednih nemška vojska odstavila in mu ukazala, da se z domobranstvom ne sme več ukvarjati. Zaradi njegovih vztrajanj so ga leta 1944 znova vključili in ga imenovali za generalnega inšpektorja. Tik pred koncem vojne, po umiku nemških sil se je razglasil za poveljnika domobranstva, kar pa so mu politični veljaki onemogočili in se je nato odpovedal položaju. Domobranci so bili oboroženi, opremljeni in plačevani s strani Nemcev. Podrejeni so bili nemškemu generalu Erwinu Roesenerju, določeno samostojnost pri vojaških akcijah je imel udarni bataljon Vuka Rupnika, ki je bil edini od domobranskih bataljonov, vse do konca vojne povsem slovenski. Število domobrancev je postopoma naraslo na približno 15.000.

Ljubljanski domobranci so prisegli na ljubljanskem stadionu, na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944. Primorske in gorenjske domobranske enote niso zaprisegle. Besedilo zaprisege ljubljanskih domobrancev se je glasilo: ”Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti zvesto izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.” Prisega ni imela kolaboracionističnega značaja samo zaradi posredne omembe Hitlerja, temveč predvsem zato, ker je bila na njegov rojstni dan. Slovensko domobranstvo je tako prevzelo aktivno vlogo v kolaboraciji z nemškim okupatorjem.

Po vojni je velika večina domobrancev zbežala iz Jugoslavije pred partizani. Britanska vojska jih je poslala nazaj v Jugoslavijo, kjer so jugoslovanske oblasti izvensodno ubile nekaj več kot 11.000 domobrancev. Velika večina pripadnikov Slovenskega domobranstva oziroma 11.683 je bilo ubitih po vojni, v spopadih med vojno pa je bilo ubitih približno 1800 domobrancev. Približno 2000 domobrancev, ki so se v Italiji predali ameriškim silam, v Slovenijo niso vrnili, zato so preživeli. ^[1].

[uredi] Enote

September 1943

Rupnikova skupina
Vod Ježica
Vod Dravlje
Vod Dobrova
Vod Devica Marija v Polju
Vod Sv. Urh-Dobrunje
Četa Golovec
Četa Orle
Četa Rudnik
Triglavska četa
Komandna četa
Šolska četa (ust. 11. oktobra 1943)

November 1943

1. bataljon (Ljubljana)
2. bataljon (Vrhnika)
3. bataljon (Gorjanci)
4. bataljon (Vrhnika->Logatec)
5. bataljon (Borovnica)

1. december 1943

1. bataljon (Ljubljana)
2. bataljon (Vrhnika)
3. bataljon (Kostanjevica)
4. bataljon (Ljubljana; to je bil trenažni bataljon, ki se praviloma ni udeleževal bojnih akcij)
5. bataljon (Novo mesto)

14. december 1943

1. bojna skupina (Ljubljana)
2. bojna skupina (Vrhnika)
3. bojna skupina (Gorjanci)
4. bojna skupina (Logatec)
5. bojna skupina (Ljubljana - Rakek)
6. bojna skupina (Kočevje)
1. šolska skupina (Ljubljana)
2. šolska skupina (Ljubljana; ukinjena januarja 1944)

Februar 1944

1. bojna skupina (Ljubljana)
2. bojna skupina (Velike Lašče)
3. bojna skupina (Gorjanci)
4. bojna skupina (Logatec)
5. bojna skupina (Ljubljana - Rakek)
6. bojna skupina (Kočevje)
7. bojna skupina (Grosuplje)
1. šolska skupina (Ljubljana)
2. šolska skupina (Ljubljana)

10. februar 1944

Šolska skupina (Ljubljana)
Zaščita okraja Novo mesto (Novo mesto)
Skupina za zavarovanje želežniške proge (Notranjska)

Maj 1944

Križev udarni bataljon (Ljubljana)
Udarni bataljon N (Zgornja Šiška)
Udarni bataljon W (Rakek)
Udarni bataljon M (Višnja gora)
Udarni bataljon O (Trebnje -> Šentvid pri Stični)

5. julij 1944

1. udarni bataljon (Stična)
2. udarni bataljon (Rakek)
3. udarni bataljon (Višnja gora)
4. udarni bataljon (Šentvid pri Stični)

November 1944

1. udarni bataljon/Btl. "Köhl" (Stična)
2. udarni bataljon (Rakek)
3. udarni bataljon (Višnja gora)
4. udarni bataljon/Btl. "Lindner" (Šentvid pri Stični)
5. udarni "alarmni" bataljon/Btl. "Schmitz" (Velike Lašče)
6. udarni bataljon/Btl. "Kaspar" (Novo mesto)

Marec 1945

1. bataljon
2. bataljon
5. bataljon
6. bataljon
10. bataljon

April 1945

1. bataljon
2. bataljon
5. bataljon
6. bataljon
10. bataljon
12. bataljon

[uredi] Opombe

^ Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Šorn, Tadeja Tominšek Rihtar, "Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji", v Prispevki za novejšo zgodovino (2002), str. 121-130.

[uredi] Viri

Mlakar, Boris, Kokalj Kočevar, Monika, Martinčič, Vanja in Tomc, Gregor. Mati, Domovina, Bog. Ljubljana, 1999.
Mlakar, Boris. Slovensko domobranstvo : (1943-1945). Ljubljana, 2003.
Munoz, Antonio J.. Slovenian Axis Forces in World War II 1941-1945. Bayside, New York.

[uredi] Glej tudi

Slovenske protirevolucionarne sile druge svetovne vojne uredi
Paravojaške organizacije
Slovenska legija \| Sokolska legija \| Študentska legija \| Nacionalna ilegala Slovenske zaveze \| Prostovoljna protikomunistična milica \| Gorenjska samozaščita \| Slovensko domobranstvo \| Slovenski narodni varnostni zbor \| Legija smrti \| Črna roka \| Protibande \| Jugoslovanska vojska v domovini (Slovenski četniki) \| Slovenska narodna vojska \| Slovenska armija Kraljeve jugoslovanske vojske (Matjaževa vojska v domovini) \| Ljubljanska varnostna straža
Politične organizacije
Pobratim \| Narodna legija \| Glavačeva skupina \| Akademski klub Straža \| Slovenska ženska legija
Varnostno-obveščevalne službe
Informacijski urad M-7 \| Slovenska informativna služba \| Centralni presbiro \| Informacijski urad \| OBV \| Tajna obveščevalna služba \| Oddelek dopisnikov \| Berliner Börsen-Zeitung \| Mačkovškova skupina \| Državna obveščevalna služba
NOV in POJ - Druga svetovna vojna v Sloveniji