Trdnjava Bovške Kluže
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Trdnjava Bovše Kluže (izvirno nemško Fort Flitscher Klause) je trdnjava, ki se nahaja v najožjem delu doline reke Koritnice.
Vsebina |
[uredi] Zgodovina
Utrdba Kluže je spadala v sistem šestih utrd pod imenom Koroške utrdbe, ki so zapirale pot v dolino Ziljice od koder vodi pot iz Trbiža v Beljak in nato v središče Avstrije. Med Koroške utrdbe spadajo utrdbr: Heslova utrdba(Fort Hensel), Zapora pri Rabeljskem jezeru(Seebachthalsperre), Predelska baterija (Battrrie Predilsattel), Predelska utrdba(Pebsperre Predil), utrdba Bovške Kluže (Strassensperre Flitscher Klause) in Hermanova utrdba(Fort Hermann).
Pomembne lokacije so se zavedali že Rimljani, ki so na mestu današnje utrdbe postavili svojo. Na mestu, kjer danes stoji trdnjava, je bila že leta 1471 zgrajena trdnjava Beneške republike. Toda Benečani so trdnjavo zapustili že leta 1478. Zaradi vojaške strategije so leta 1509 tu zgradili novo trdnjavo, tokrat pod Habsburžani. V srednjem veku so utrdbo večkrat prenovili in povečali.
Leta 1797 je Napoleno pri kraju Rivoli porazil Avstrijce ti so se nato umikali skozi naše kraje. Franconska vojska premaga prednje straže avstrijske brigade in jih potisne v smeri Kobarida. Vojaki se umaknejo v utrdbo Kluže. Francozi večkrat napadejo utrdbo vendar zaman. Nato pa se povzpejo na uravnavo na pobočju Rombona od koder lahko streljajo in valijo kamnje na branilce. Francosko topništvo nato kmalu požge utrdbo. Utrdba je nato osem let samevala dokler ni ponovno prišlo do bitke med Francozi in Avstrijci. Po porazu pri Ulmu so Avstrijci hitro popravili utrdbo. Branilci vse napadu uspešno odbijejo. Avstrijci sicer dobijo bitko v Klužah, že drugič pa zgubijo vojno zato so prisiljeni skleniti mir v Bratislavi. Razvaline utrdbe so samevale vse do leta 1881.
Gradbena dela za novo utrdbo so se začela 28. marca 1881. Gradnja utrdbe je stala 106.430 goldinarjev in 42 krajcerjev skipaj z stroški administracije pa 111.665 goldinarjev in 78 krajcarjev. Jeseni, 11.septembra 1882, si je skoraj dokončano utrdbo ogledal tudi cesar Franc Jožef 1. Utrdba je bila končana 14. novembra 1882.
Ker je z razvojem topništva postala utrdba Kluže hitro zastarela so nad utrdbo na pobočju Rombona zgradili še zgornju utrdbo oz. Hermanovo utrdbo, ki naj bi v primeru napada krila spodnjo utrdbo.
Do 15. septembra 1915 je posadko trdnjave sestavljalo le 16 vojakov. Toda zaradi izbruha prve svetovne vojne so kmalu naselili več poveljstev in enot. Zaradi svojega položaja globoko v dolini Koritnice je bila trdnjava popolnoma zaščitena pred italijanskim artilerijskim obstreljevanjem. Med drugo svetovno vojno je bila v trdnjavi nastanjena posadka Wehrmachta, ki je zmanjšala šest strelnih lin ob umiku leta 1945 pa porušila most čez Koritnico tik ob utrdbi. Območje Bovške zapore je junija 1945 prišlo v cono A Julijske krajine, ki jo je do 15. septembra 1947 zasedala in upravljala anglo-ameriška vojaška uprava. Ta je obnovila most čez Koritnico pritem pa porušila kamniti portal z vrati, ki so zapirala cesto Bovec-Predel. Po določitvi meje je utrdba prišla v last Jugoslovanske ljudske armade, ki pa ze utrdbo ni skrbela zato je počasi propasdala. Leta 1987 je prišla v občinsko last. Najprej je bila popravljena streha leta 1998 pa so se začela obnovitvena dela.
Danes se v trdnjavi nahaja poročna dvorana in predavalnica. Vsako leto pa na dvorišču trdnjave potekajo tudi razne uprizoritve dogajanja med prvo svetovno vojno s strani slovenskih in tujih društev.
 |
Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka. Pomagajte si tudi s Slogovnim priročnikom. |
[uredi] Zasnova in gradnja utrdbe
Utrdba je bila zasnovana tako, da je lahko nadzorovala strateško pomemben prehod iz Bovške kotline prek Predela do Trbiža in naprej v notranjost Avstrije. Utrdbo so zgradili ob cesti, tik pred mostom čez Koritnico. Tako so lahko iz utrdbe neposredno nadzorovali promet na cesti, saj so jo pregrajevala železna vrata vgrajena v kamnit portal, naslonjen na utrdbo. Lokacija je bila izbrana tako, da jo sovražnik z neposrednim topniškim ognjem ne bi mogel zadeti, s posrednim pa čim težje. Pred obstreljevanjem iz Bovške kotline so jo ščitila pobočja Rombona, prede obstreljevanjem z grebena Svinjaka pa naj bi jo varoval greben Slemena. Utrdba je bila narejena za boj na blizu. Sovražnik, ki bi prišel iz smeri Bovca bi jo zagledal šele, ko bi prišel izza ovinka. Tam bi se na razdalji sto metrov znašel v ognju pušk in topov. Trdnjava je bila zasnovana tako, da je lahko zdržale zadetke najtežjih tarat znanih granat. Ker je bila namenjena za boj od blizu je imela veliko število strelnih lin.
Gradbena dela so se začela 28. marca 1881. Utrdba je bila zgrajena iz klesanega kamna, ki so ga pridobivali v neposredni bližini. Ravo streho so pokrili z 0,2 do 0,75m debelo plastjo prsti, ki je zmanjševala učinek granat, polnjenih s črnim smodnikom. Gradnja se je končala 14. novembra 1882. V tistem času je bila to prva avstro-ogrska utrdba, opremljena s površinsko kaljenimi litoželeznimi ščiti za line topniških kazimet. Tloris utrdbe je imel obliko črke L, tako da je bila glavna fasada obrnjena proti jugu, v smeri prihoda sovražnika leva stran pa je pokrivala dostop iz smeri Bavšice. V jugovzhodnem kotu utrdbe, kjer je fasada glavne zgradbe oblikovana v lok, so nanjo naslonili glavni komponir, namenjen bočnemu nadzoru dostopa k fasadi. Glavno zgradbo in goltni komponir povezuje ozek hodnik s strelnimi linami, ki poteka vporedno s cesto. Osrednje dvorišče utrdbe s severne strani zapira zid, ki povezuje severni konec glavne zgradbe in goltni komponir. V tem zidu so tudi vrata utrdbe. Dostop do vrat je oteževal 3m širok in 2m globok jarek, ki ga je premoščal mostiček. Pred utrdbo je majhen jarek z zidanimi strelnimi linami. Utrdba je bila načrtovana za popsadko treh častnikov, zdravnika, 120 vojakov pehote in 56 topničarjev. Posadka se je z vodo oskrbovala iz cisterne, v kateri se je zbirala kapnica s strehe. Kasneje so pod utrdbo postavili črpalki, ki je črpala voda direktno iz Koritnice.
[uredi] Oboržitev
Za trdnjavo so bili predvideni poleg pehotnega orožja in mitraljezov M.4 še štirje 12cmm topovi M.61 in dva 9cmm topova M.61. Po izgradnji so 12cmm topove nadomestili z modernejšimi 12cmm M.80. Razlog za zamenjavo je bila napaka pri načrtovanju utrdbe. Po izgradnji so namreč ugotovili, da greben Slemena ne ščiti pred obstreljevanjem zato so utrdbo oborožili z močnejšimi topovi. Za vsak top je bilo predvidenih 200 eksplozivnih in 200 šrapnelskih granat ter 10 kartač. Za topove 9cmm je bilo na razpolago 70 eksplozivnih in 120 šrapnelskih granat ter 10 kartač. Za vsak mitraljez M.4 je bilo 25 trakov s po 200 naboji. Shranjenih je bilo dodatnih 49.950 nabijev M.93 kalibra 8mm.
[uredi] Zaloge hrane in kuriva
Hrane je bilo za 45-dnevno obleganje. Za kurjavo je bilo pripravljenih 78m3 drv, razsvetljavo pa 42kg sveč in 379kg petroleja.
[uredi] Posadka
Mirodobno posadko so sestavljali 1 častnik in 34 mož ljubljanskega 27. domobranskega pehotnega polka ter 15 mož 1.čete 4.bataljona trdnjavskega topništva nameščenega v Naborjetu. Vojno posadko so sestavljali: 2 častnika, zdravnik, 130 mož ljubljanskega 27.domobranskega pehotnega polka, 3 častniki in 15 mož 1.čete in 1.rezervne čete 4.bataljona trdnjavskega topništva, rezervni fortifikaciski častnik, častniški sluga, pionirski podčastnik in pionir, 4 možje trdnjavskega telegrafskega oddelka, sanitetni podčastnik in dva sanitejca ter vojak pri postaji poštnih golobov. V utrdbi je lahko zasilno prespalo dodatnih 7 častnikov in 129 vojakov.
