Beneška republika
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Beneška republika (beneško Serenìsima Repùblica Vèneta) je bila mestna država, osnovana v 9. stoletju na ozemlju današnje severovzhodne Italije s središčem v Benetkah. Država je prenehala obstajati konec 18. stoletja (1797).
[uredi] Zgodovina
Spočetka je bilo ozemlje kasnejše Beneške republike podrejeno Ravenskemu eksarhu, le-ta pa Bizancu, ki je sprva sam določal doža (dux) kot avtonomnega namestnika eksarha (od 697). Leta 742 je sledila premestitev sedeža iz Cittanove v Malamocco, dokončno pa leta 811 v Rialto (predel Benetk). V tem času, od leta 805 do 812, je ozemlje začasno prešlo pod frankovsko oblast.
Benetke so se osamosvojile od Bizanca v 9. stoletju. V visokem srednjem veku so ob razvoju trgovine z Levantom, ustanavljanju tamkajšnjih trgovskih postojank in njenem nadzoru postale ena glavnih trgovskih in vojaških velesil v vzhodnem Sredozemlju. Tako se je država v začetku 11. stoletja začela širiti na vzhodno obalo Jadrana in zasedla Istro, Dalmacijo in Albanijo. Beneško ladjevje je odločilno pripomoglo k zavzetju Konstantinopla s strani križarjev v 4. križarski vojni leta 1204. Ob kasnejši razdelitvi Bizantinskega cesarstva so Benetke dobile veliko ozemlja v Egejskem morju, vključno z otoki Kreto in Evbejo. Leta 1489 je Benetkam bil priključen še Ciper, pred tem križarska država.
Beneška republika je bila v letih 1257 do 1381 v vojni z Genovsko republiko, na koncu katere je dobila popolno prevlado nad Sredozemljem. V zgodnjem 15. stoletju so se Benečani začeli širiti tudi na Apeninski polotok in Padsko nižino, kot odgovor na grozeče širjenje Giangaleazza Viscontija, milanskega vojvoda. Do leta 1410 je Beneška republika zavzela večino današnje pokrajine, vključno s pomembnima mestoma Verono in Padovo. Benečani so prav tako prišli v navzkriž s Papeško državo, pri nadzoru pokrajine Romanije. Spor je leta 1508 pripeljal do ustanovitve Cambraiske lige, v kateri so papež Julij II., francoski kralj Ludvik XII., svetorimski cesar Maksimiljan I. in kralj Aragonije Ferdinand II. skupaj nastopili proti republiki. Čeprav so Francozi porazili Benečane pri Agnadellu leta 1509, Benetke zaradi razpada koalicije niso utrpele večje izgube ozemlja.
V tem času se je na Balkan in vzhodno Sredozemlje začelo širiti Otomansko cesarstvo, ki je resno ogrozilo Beneško republiko. V letih 1570-71 so Turki zasedli Ciper, kljub zmagi katoliške Svete lige v bitki pri Lepantu. Kmalu zatem so Benečani sklenili s Turki premirje, ki je potrdilo izgubo Cipra. Za časa Kandijske vojne (1645-1669) je Beneška republika izgubila še Kreto.
Do 18. stoletja je bila država le še bleda senca nekdanje velesile, čeprav je še naprej vladala jadranskemu primorju in Jonskemu otočju. Leta 1797 je bila zavojevana s strani Francozov pod generalom Napoleonom Bonapartom in z mirovnim sporazumom v Campoformiju razdeljena med Francijo in Avstrijo.
[uredi] Oblast
V zgodnjem obdobju republike je bil politični sistem avtokratičen z dožem kot skoraj neomejenim vladarjem. Leta 1223 je mestna aristokracija odločno zmanjšala njegovo moč z ustanovitvijo svetovalnega telesa, kasneje imenovanega Quarantia, in vrhovnega sodišča - Signoria. Prav tako je ustanovila tudi telesa, imenovana Sapientes, ki so skupaj z drugimi organi sestavljala vladno ministrstvo. Leta 1229 je bil ustanovljen senat Consiglio dei Pregadi s 60-imi člani. Realna moč doža je v tem času občutno padla, dejansko oblast pa je prevzel Veliki Beneški zbor kot parlamentarno telo, v katerem je bila lahko zastopana le aristokracija. Leta 1335 je bil ustanovljen Zbor desetih, ki je sčasoma postal tako močan in skrivnosten, da so mu morali do leta 1600 njegovo moč omejiti. Le-ta se je spreminjala, od podrejenosti do nadrejenosti Velikemu zboru.
[uredi] Glej tudi
Ta zgodovinski članek je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.
