Binkoštna cerkev

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Bínkoštna cérkev je ena izmed ločin protestanske veje krščanstve. Šteje se med evangelijske cerkve, za razliko od druge glavne veje, evangeličanskih cerkva, ki združuje bolj formalne reformirane cerkve luteranske in sorodnih veroizpovedi. Binkoštniki vidijo svoje korenine v sorodnih krščanskih tokovih, evangelijskih karizmatičnih gibanjih od 2. stoletja do sedanjosti. Sedanje binkoštne cerkve so se razmahnile zlasti v 20. stoletju, tako, da se med binkoštnike danes uvršča (po različnih ocenah) od 100 do 450 milijonov vernikov^[1] ali do 25% vseh kristjanov. Veliko binkoštnikov je v Latinski Ameriki, ZDA in v nekaterih Azijskih deželah. V Južni Koreji deluje največja binkoštna verska skupnost z okoli 800.000 člani. V Sloveniji deluje Binkoštna cerkev v Republiki Sloveniji.

Poimenovanje Binkoštne cerkve izhaja iz slovenskega imena za krščanski praznik Binkošti (grško: πεντηκοστή (ἡμέρα), pentekostē (ēmera), »petdeseti (dan)«). Praznik se obhaja na 50. dan po Veliki noči v spomin na svetopisemski dogodek, ko naj bi se na petdeseti dan po Kristusovem vstajenju in v skladu z njegovo napovedjo na učence izlil Sveti Duh, s tem pa naj bi bila ustanovljena Jezusova cerkev. Na ta dan so nekateri učenci izpričali čudežni pojav govorjenje v neznanih tujih jezikih (glosolalija), kar je pogosto znamenje posebnega daru pri binkoštnikih kot tudi v sodobnih karizmatskih ločinah.

Binkoštna in sorodne reformne cerkve sebe opredeljujejo kot evangelijske cerkve, za razliko od evangeličanskih cerkva, ki pripadajo bolj formalni veji protestantizma, kamor sodijo tudi državne vere v Veliki Britaniji, na Nizozemskem in v Skandinaviji.

Najbolj sorodna so binkoštni cerkvi številna karizmatska gibanja, ki so se pojavljala v vsej zgodovini krščanstva. Binkoštniki vidijo sorodnosti, kljub znatnim razlikam v teologiji, na primer z bogomili, katari, albižani ter husiti in prekrščevalci. ^[2]. Obstoj ljudskih verskih gibanj ob bolj formalnih veroizpovedi je izpričan tudi za obdobje Reformacije. Na Slovenskem so bili takrat zelo dejavni prekrščevalci, ki naj bi jih bilo v Trubarjevih časih več kot luterancev^[3]

Skupno tem gibanjem je stremljenje k prenovi duha cerkve, ki je nasproten formalizmu, tradicionalizmu in teološki racionalizmu uveljavljenih, pogosto oblastniških cerkva. Z vračanjem k besedi Svetega pisma in verskim izkustvom tistih, ki jim pripisujejo poseben dar zamaknjenosti, se v teh obnovitvenih valovih verniki skušajo približati apostolskemu času, z živahnimi bogoslužji, ki naj bi bila navdihnjena s Svetim Duhom, kot v apostolskih časih na »petdeseti dan« - Binkošti.

Binkoštniki verujejo v potrjevanje vere z božanskimi znamenji in čudeži, med drugim pogosto z glosolalijo, »govorjenjem v tujih jezikih«.

[uredi] Viri in opombe

1. ^ Evangelijska cerkev Novo Mesto navaja zgornjo oceno na osnovi: »John Drane, Kristjani skozi stoletja po vsem svetu, Koper: Ognjišče (1996), str. 10, kjer navaja 410 milijonov binkoštnikov, kar potrjuje tudi eden najuglednejših nevtralnih strokovnjakov, David B. Barrett, v znani oxfordski izdaji “World Christian Encyclopedia”«
2. ^ Evangelijska cerkev Novo Mesto navaja kot ločine sorodnih usmeritev: bogomile, katare, valdenžane, fratičele, albižane, husite, prekrščevalce (anabaptiste), kvietiste, pietiste, metodiste in puritance.
3. ^ Po navedbi zgodovinarja dr. Josipa Grudna je “Trubar sam pravil, da je bilo sprva število prekrščevalcev (anabaptistov) pri nas mnogo večje, kakor luteranov”. (Josip Gruden: Zgodovina slovenskega naroda – 1. del, Mohorjeva družba, Celje 1992, 607-608, 721; ponatis)