Ekosistem
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ekosistem je del biosfere, v kateri živa bitja živijo in delujejo tako, da je vzpostavljeno ravnovesje. Ekosistem je lahko gozd, travnik, zelenjavni vrt, polje pšenice, živa meja, ribnik, mlaka; sestavljata ga življenjska združba (to so vsa živa bitja v kakem okolju) in neživo okolje (sem prištevamo sestavo tal, količino anorganskih hranilnih snovi, količino vode, toploto, svetlobo …). Ekosistem je okrajšava za ekološki sistem. Pojem je uvedel angleški botanik A.G. Tansley.
Vsak del sistema vpliva na druge člane in vsak del je odvisen od delovanja celotnega sistema. Spremembe ekosistema lahko povzročijo notranji in zunanji dejavniki.
Vsebina |
[uredi] Struktura ekosistema
- Osnovne sestavine so:
- nežive sestavine (voda + hranilne snovi)
- primarni proizvajalci (zelene rastline)
- potrošniki (herbivori, karnivori)
- razkrojevalci (dekompozitorji - mikrobi in živali, ki razgrajujejo mrtve organske ostanke) reciklirajo hranilne snovi in energijo
- Energija
[uredi] Vrste ekosistemov
Ekosisteme lahko razdelimo po več kriterijih: z vidika vira energije lahko ločimo dva večja tipa ekosistemov. Avtotrofni ekosistemi vsebujejo primarne proizvajalce kot glavno komponento, sončna svetloba jim služi kot največji energijski vir; heterotrofni ekosistemi so odvisni od že izoblikovane organske snovi, ki pride iz avtotrofnih ekosistemov od drugod.
- Popoln ekosistem – v njem so vse tri temeljne skupine organizmov: proizvajalci (to so rastline, ki pri fotosintezi iz anorganskih snovi tvorijo organsko hrano), porabniki (živali) in razkrojevalci (predvsem bakterije, glive in nekatere živali, ki razkrajajo organske snovi v anorganske).
- Nepopoln ekosistem – v njem vsaj ena izmed treh temeljnih skupin organizmov manjka; npr. v jamah in globoko v morju ni svetlobe in zato tam ni proizvajalcev.
- Naravni ekosistem – tisti ekosistem, ki ga človek ni spreminjal. Naravni ekosistemi so gozd, gozdni rob, jezero, mlaka, morje, travnik, puščava, tropski deževni gozd …
- Umetni ali antropogeni ekosistem – tisti ekosistem, ki ga je človek spremenil. Pogosto se s spreminjanjem poruši tudi naravno ravnovesje. Umetni ekosistemi so umetno narejen ribnik, polje, vrt, mesto, smetišče …
Ekosisteme lahko delimo tudi na kopne in vodne.
- Vodni ekosistem - vsa vodna okolja, od majhnih do velikih, od ribnika do oceana, v katerih rastline in živali vzajemno delujejo s kemičnimi in fizikalnimi lastnostmi okolja.
- Kopenski ekosistem - vsako kopensko okolje, majhno ali veliko, kjer živali in rastline medsebojno delujejo s kemičnimi in fizikalnimi značilnostmi okolja.
[uredi] Ravnotežje v ekosistemu
Naravni sistemi pogosto nimajo enega samega ravnotežnega stanja. Za ekosistem običajno velja, da se nikoli ne povrne v povsem enako stanje, čeprav ves čas niha znotraj določenih meja prostora, ki ga opredeljujejo populacijske gostote posameznih vrst.
[uredi] Ciklična stabilnost
Številčno razmerje med dvema vrstama se ves čas giba po določeni krožnici. Po določenem času se tak sistem povrne v stanje, v katerem se je že nahajal.
[uredi] Usmerjeno ravnotežje
Usmerjeno ravnotežje vodi dinamiko sistema iz različnih začetnih stanj proti določenemu ravnotežnostnemu stanju.
[uredi] Stalnost in perzistenca
- Raziskave, ki temeljijo na opazovanju ekosistemov uporabljajo stalnost za opis sistemov, ki ostajajo nespremenjeni. Stalnost v variabilnosti nam pove, kako so razporejena stanja sistema v posameznih časovnih izsekih. Manjši so odkloni, manjša je variabilnost v stalnosti in stabilnejši je sistem.
- Podoben koncept je perzistenca v katerem se kvantiteta ignorira - pove nam kako dolgo populacija, ki je izpostavljena motnjam, ohrani prvotno vrstno sestavo.
[uredi] Odpornost in vztrajnost
Ti izrazi se uporabljajo za sisteme, ki se odzivajo na motnje. Motnja je katerakoli od zunaj povzročena kratkotrajna sprememba.
- Odpornost nam pove koliko se določena spremenljivka, ki nas zanima, spremeni glede na zunanji pritisk.
- Vztrajnost nam pove (tudi v fiziki), koliko se bo sistem pod vplivom motnje spremenil. Manj se spremeni, odpornejši (rezistentnejši) je.
[uredi] Prožnost, prilagodljivost in amplituda
Prožnost je težnja sistema, da se po določenem času sistem povrne v stanje, v katerem se je že nahajal.
- Prilagodljivost in amplituda sta merilo za prožnost. Prilagodljivost je hitrost, ki pove kako hitro se sistem vrne v prejšnje stanje. Amplituda pa nam pove, koliko se sistem lahko odmakne zaradi vpliva motnje in se še vedno lahko povrne v stanje pred motnjo.
[uredi] Glej tudi
Kategorije: Narava | Ekologija | Sistemi
