Grad Sevnica
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Grad Sevnica se nahaja na griču nad starim mestnim jedrom Sevnice, od koder je lep razgled na okoliško hribovje in dolino reke Save.
Vsebina |
[uredi] Zgodovina gradu
Prvič se sevniški grad omenja v salzburškem urbarju za Brežice in Sevnico leta 1309 kot »castellum Liehtenwalde«. V njem je bil v tem času sedež sevniškega urada salzburške nadškofije, ki je imela v lasti posavsko ozemlje od leta 1043. O nastanku gradu ne vemo ničesar, najverjetneje pa je bil zgrajen v času salzburškega nadškofa Konrada I. (1106-1147), ki je po uničujočih ogrskih vpadih v začetku 12. stoletja intenzivno obnavljal in koloniziral Posavje. Tudi o izgledu gradu v tem času ne vemo ničesar. Edini ohranjeni element iz tega obdobja je del stolpa, ki je danes vključen v vzhodno stanovanjsko krilo gradu. Stolp najverjetneje ni stal samostojno, po debelini njegovih zidov (2,6 m) pa lahko sklepamo, da je prvotno segal v višino štirih ali petih etaž. Sedež urada salzburške nadškofije je bil v gradu vse do leta 1479, ko je bil imenovan za salzburškega nadškofa Bernard Rohr, ki je bil v sporu s cesarjem Friderikom III., prišlo je do več kot desetletne vojne. Rohr si je za zaveznika pridobil ogrsko-hrvaškega kralja Matijo Korvina (1458-1490), ki je bil že pred tem v sporu s Friderikom zaradi ogrske krone. Korvinu je Rohr prepustil v varstvo svoje koroške, podravske in posavske gradove. Kmalu po Korvinovi smrti je z bratislavskim mirom 1491 sevniški grad prišel v cesarske roke. Novi cesar Maksimilijan I. Habsburški pa ga je 1494 zopet vrnil salzburški nadškofiji. Poslej je bil v rokah različnih oskrbnikov.
Dr. Viktor Tiller v svojem priročniku »Sevnica in okolica« iz leta 1938 omenja, da je bil grad v tem času s podzemnim hodnikom povezan s Spodnjim gradom, ki še danes stoji na Glavnem trgu v Sevnici. Hodnik naj bi prebivalci uporabljali kot skrivališče pred Turki. Vendar o obstoju tega hodnika ni nikakršnih zgodovinsko zanesljivih virov, zato moramo to zgodbo prištevati k legendam, sicer pa tudi ni znano, da bi Turki sploh kdaj bili v Sevnici.
Sredi 16. stoletja je bila na jugovzhodnem pobočju grajskega hriba zgrajena Lutrovska klet. Zanesljivih podatkov o njenem nastanku ni, zato lahko čas njene izgradnje opredelimo le po arhitekturi. Čeprav po zunanjosti stavba spominja na preprosto gospodarsko poslopje, je bila že ob nastanku zagotovo namenjena kultnim potrebam kot skrivna luteranska molilnica. Kdo je dal zgraditi luteransko molilnico na grajskem zemljišču, ni znano. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali je bil kateri od grajskih oskrbnikov protestant. Pri Lutrovski kleti je zelo pomembna notranja poslikava, ki jo po slogu tudi lahko datiramo v drugo polovico šestnajstega stoletja in je eden največjih slikarskih spomenikov tega časa pri nas. Potrebno je omeniti, da je najpomembnejši slovenski protestant, Primož Trubar, od leta 1530 do 1542 služboval kot župnik v župniji sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu. Vendar v tem času Lutrovska klet še zagotovo ni obstajala, zato je povezovanje Trubarja s tem objektom sporno. Najverjetneje pa drži domneva, da je sem vsaj občasno zahajal Jurij Dalmatin, ki je bil doma iz Krškega.
Na zgodovinskem prizorišču se sevniški grad pojavi tudi v času hrvaško-slovenskega kmečkega upora leta 1573. Ilija Gregorič, ki je z okrog šeststo puntarji prodiral po levem bregu reke Save od Vidma proti Radečam in Celju, je petega februarja prispel v Sevnico. Grajski oskrbnik na gradu je bil tedaj baron Boltežar Lamberg, ki se je odkupil tako, da je puntarje pogostil s hrano in pijačo.
Razvoj grajske stavbe pri sevniškem gradu do leta 1595 ni poznan, zato tudi ne moremo ničesar vedeti o izgledu gradu, ko ga je tega leta kupil Inocenc Moscon. Družina Moscon je bila italijanskega porekla in si je s spretnim trgovanjem ustvarila veliko premoženje, v lasti je imela gradove: Krško, Podsreda, Ortnek, Pišece… Zadeve okoli nakupa sevniškega gradu pa so se zapletle in sprevrgle v dolgoletno pravdanje. Grad je naposled še naprej ostal v lasti salzburške nadškofije, Mosconi in njihovi dediči pa so ga poslej uživali kot dedni fevd, za katerega so morali plačevati najemnino. Inocenc Moscon je dal s prezidavami med letoma 1595 in 1597 gradu njegovo današnjo poznorenesančno podobo, spremenil ga je v sodobno in udobno bivališče, edino stari srednjeveški stolp je ostal nedotaknjen in se je še vedno dvigal nad vzhodnim stanovanjskim krilom. Lutrovsko klet pa je Inocenc spremenil v svojo grobnico, v kateri je skupaj z ženo Ano tudi pokopan.
V lasti salzburške nadškofije je grad ostal vse do leta 1803, v tem času je z dedovanjem prešel leta 1675 kot dedni fevd na Turjaške (Auersperge), od teh 1688 na Draškoviče, potem 1725 zopet nazaj na Turjaške in 1769 na Kegleviče. Srednjeveški stolp pa so najverjetneje znižali do njegove sedanje višine in ga izravnali z vzhodnim stanovanjskim krilom po požaru, do katerega je prišlo v gradu leta 1763.
Leta 1803 pa je sevniški grad kupil Johann Händl pl. Rebenburg, ki je preuredil predvsem njegovo okolico. Znižal je obzidje, zasul grajske jarke, v okolici gradu je zasadil park, na južnem pobočju grajskega hriba pa je uredil terase in zasadil trte. Med prebivalci Sevnice so se ohranile legende o plemenitosti in dobrosrčnosti graščaka Händla, ter o njegovem čudovitem renesančno-baročnem parku. Ohranjen pa je tudi franciscejski kataster iz leta 1825, ki prikazuje tloris gradu in parka.
V 19. stoletju je bilo izvršenih tudi nekaj sprememb pri Lutrovski kleti. Še dandanes se na pročelju tega objekta nahajajo kamniti nosilci, ti so najverjetneje nekoč služili za oporo pergoli ali prislonjenemu hodniku. Kdaj je bila ta pergola odstranjena, je nemogoče ugotoviti. V devetnajstem stoletju pa so na te nosilce naslonili ostrešje vinske kleti, ki so jo zgradili na dvorišču. V drugi polovici devetnajstega stoletja je grad zamenjal več lastnikov, izmed teh bi še omenil dr. Karla Aussererja, ki je grad kupil leta 1880 in je dal po severnem pobočju grajskega hriba zgraditi cesto na grad. Od leta 1910 do 1945 je bila lastnica gradu grofica Matilda Arco Zinneberg, ki je bila habsburškega rodu. V gradu je bilo tedaj še zelo veliko dragocenosti in starin. Tudi o tej grofici in bajni grajski opremi, ki naj bi jo posedovala, so se med krajani Sevnice ohranile številne legende. Lutrovska klet je bila v tem času ponovno uporabljena kot grobnica, v njej sta bila pokopana grofičin mož Artur Tränkel in njuna hči Kitty. Med drugo svetovno vojno se je grofica odselila v Italijo, za grad z vsemi dragocenostmi vred pa je med vojno skrbela oskrbnica.
Po vojni je bil grad nacionaliziran, dragocena grajska oprema, ki je dočakala konec vojne popolnoma nedotaknjena, se je porazgubila, v gradu pa so nastanili siromašne družine, ki so tudi doprinesle svoj delež k uničevanju imetja. Park v okolici gradu je bil popolnoma zanemarjen, s trtami pa se nihče več ni ubadal, tudi vinska klet zraven Lutrovske kleti ni bila več potrebna in je bila odstranjena. V šestdesetih letih se je začel odnos do tovrstne kulturne dediščine počasi spreminjati. Siromašne družine so tedaj začeli postopoma izseljevati iz gradu in ta je začel dobivati novo vsebino. Zbudila se je tudi zavest o pomembnosti Lutrovske kleti in med letoma 1963 in 1973 so bile prenovljene freske, ki prikazujejo prizore iz Svetega pisma in so danes največji okras in dragocenost te stavbe. V šestdesetih letih so začeli odkrivati tudi stensko poslikavo v jugovzhodnem stolpu gradu, katera prikazuje galantne prizore z motiviko štirih letnih časov, njen nastanek pa je Ivan Komelj datiral v čas pred letom 1700, tudi te freske so bile med letoma 1977 in 1979 restavrirane.
[uredi] Sevniški grad danes
Ko enkrat dodobra spoznamo preteklost, potem zlahka prepoznavamo njene sledi v sedanjosti, preteklost pa je na sevniškem gradu pustila mnogo sledi. Pod odpadajočim ometom zunanje stene vzhodnega stanovanjskega trakta bomo zlahka prepoznali za poznoromanski slog gradnje značilne ogelnike, ki so sled najzgodnejšega, srednjeveškega obdobja tega gradu. Ko vstopamo v grad, nas nemški napis v gotici nad vhodnim portalom, ki pravi, da potrpežljivost premaga vse, spomni na čas , ko je Inocenc Moscon v tem izreku iskal oporo med neskončnim pravdanjem za priznanje lastništva gradu, na katerega podobi je zapustil svoj neizbrisen pečat. Desno od vhodnih vrat je vzidan rimski nagrobnik s podobo zakoncev v medaljonu, katerega naj bi dal sem pripeljati iz bližnjega Vranja Johann Händl pl. Rebenburg, na čigar famoznem parku in vrtovih pa je žal pustilo sledi predvsem več desetletno zanemarjanje. Nekaj trt, ki jih je dal zasaditi na južnem pobočju grajskega hriba, se je ohranilo do sedemdesetih let dvajsetega stoletja, vendar so bile tedaj povsem zaraščene z grmovjem in dračjem, dostop do njih pa so oteževale tudi številne kače. Sam sem kot otrok še zobal sladko grozdje, ki so ga obrodile te trte. Danes jih ni več, park pa je zelo opustošen. Trenutno je najznamenitejše drevo v parku lejlandska pacipresa, v njem pa najdemo še dve veliki platani, visoko sekvojo, rdečelistno bukev, beli gaber, jesen, divji kostanj in hrast. Že od davnega leta 1966 je pripravljen zelo ambiciozen načrt za obnovo parka na osnovi franciscejskega katastra iz leta 1825, a realizacija žal napreduje zelo počasi. V letu 2005 je bilo očiščeno južno pobočje grajskega hriba, na terasah, ki jih je dal nekoč urediti pl. Rebenburg, pa je bilo zasajeno sadno drevje.
Tudi znotraj samega gradu ne manjka sledi, ki so jih za seboj pustila minula stoletja. Srce gradu je gosposko drugo nadstropje južnega krila, katerega krasi čudovita neorenesančna oprema (opaži, ključavnice, tapiserija …), ki v glavnem izhaja iz 19. stoletja. Tu se danes nahajata konferenčna in poročna dvorana. Drugo nadstropje jugovzhodnega stolpa pa krasijo že omenjene restavrirane baročne freske. Pomemben pomnik preteklosti je tudi renesančno-baročna grajska kapela, ki se nahaja v prvem nadstropju jugozahodnega stolpa in je bila v letu 2005 obnovljena, ohranjen je tudi oltar svetega Jurija iz leta 1637. V preostalih grajskih prostorih pa so danes našli svoje mesto: šolski muzej, gasilski muzej, muzej o izgnancih, galerija krasilne umetnosti Ivana Razborška in stalne razstave akademskega slikarja Alojza Konca. Lutrovska klet je dobila v letu 2004 prenovljeno fasado in streho, medtem ko renesančno oblikovani stražni stolpič ob njej na prenovo še čaka. Zaradi izvrstne akustičnosti Lutrovske kleti se tu redno odvijajo različni koncerti in druge prireditve. Sevniški grad in Lutrovska klet tako zadnje čase opravljata predvsem kulturno in reprezentančno funkcijo ter postajata največja znamenitost Sevnice.
Proti koncu leta 2006 so se na gradu pričela obnovitvena dela zunanjosti, najprej na vzhodnem traktu, nadaljevala pa so se proti severnem in zahodnem. Vzhodni del je pri tem izgubil umetelno oblikovan lesen balkonček iz 19. stoletja. Pri obnovitvenih delih so odkrili steno bergfrida - najsarejšega dela stavbe, ki je danes vkomponiran na sredini severnega trakta. Njegova stranica je merila 10 metrov in je datirana v 9. stoletje. Odslej je po zaslugi obnove bolj vidna in povdarjena. Na zahodni strani sta bili odkriti dve gotski okni, na južnem delu prvotni portal vhoda, na vseh štirih stolpih pa renesančne strelne line. Ob vhodu v grad je bil odstranjen kamen, prinešen iz Ajdovskega gradca, le-temu pa je prostor poslej namenjen v grajski zbirki - lapidariju najdb iz Ajdovskega gradca. Nad vhodom v grad je danes še bolj vidna grbovna plošča Mosconov in Aichelburgov. Celotna fasada je pobarvana z belo barvo, ki ustreza apneni, s kakršno so v preteklost barvali zidove. Na stolpih so lepo obnovljene obzidane kamnite fasade, ki segajo do prvega, ponekod pa drugega nadstropja. Obnovitvena dela je nadzoroval Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Dela so bila zaključena v začetku marca 2007.
[uredi] Galerija
 Lutrovska klet |
 Sevniški grad (južno krilo) |
 Grba Mosconov in Aichelburgov |
 Sevniški grad in Lutrovska klet |
[uredi] Viri
- Grafenauer, Bogo,Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana, 1962.
- Komelj, Ivan,Sevniški grad in Lutrovska klet. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 20. Ljubljana, 1969.
- Stele, France,"Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini". V Drugi Trubarjev zbornik, ur. Mirko Rupel. Ljubljana, 1952.
- Stopar, Ivan, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 5. Ljubljana, 1993.
- Tiller, Viktor, Sevnica in okolica. Ljubljana, 1938.
