Moderna arhitektura

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Moderna arhitektura je izraz, s katerim označujemo stavbe s podobnimi značilnostmi, najpogosteje poenostavitvijo oblike iz zmanjšanje števila ornamentov, od začetka 20. stoletja dalje. Arhitekti so začeli preoblikovati stare oblike in jih prilagajati potrebam sodobne družbe. V štiridesetih je ta slog postal dominanten, predvsem se je uveljavil v podjetniških in institucionalnih stavbah.

Walter Groupius, Bauhaus, Dessau.

Velik požar v Chicagu 1870. leta je omogočil, da so arhitekti začeli ustvarjati ogromne zgradbe v neoromanskem stilu (Henry Hobson Richardson). Gre za zgradbe podobne palačam zgodnje italijanske renesanse, ki jih krasijo velika okna, ornamenti in arkade. Večji del zgradbe ne predstavljajo zidovi, temveč okna. S tem Richardsonove zgradbe uvrščamo med staro (arkade, ornamenti) in novo (veliko oken) obdobje.

Prvi moderni arhitekt, Louis Sullivan, je svoj prvi nebotičnik – Wainwright (1890-1891), postavil v St. Louisu. Podoben je Richardsonovi trgovini na veliko Marshall Field (Chicago, 1885-1887) in je prav tako izredno velik in enkraten, toda že izredno sodobnega videza.

Casa Mila v Barceloni arhitekta Antonia Gaudia

V Evropi se je v tem času razvil stil imenovan art nouveau. Prvotno je bil to nov dekorativni stil, zasnovan na linearnih ornamentih na vijugastih krivuljah, ki pogosto spominjajo na lokvanje. Na koncu 19. in v začetku 20. stoletja je vplival na pohištvo, nakit, steklo, tiskarstvo in celo na žensko modo. Najbolj značilen primer je Casa Mila (1905-1907) arhitekta Antonia Gaudia v Barceloni. Na njej je viden beg od ravnih površin in kakršnekoli simetrije. Zgleda, kot bi bila narejena iz nekega mehkega in upogljivega materiala, v resnici pa je iz tesanega kamna. Ta zgradba je bila neuspel poskus reforme arhitekture. Gaudi in Sullivan sta si bila v čistem nasprotju, čeprav sta imela enak cilj – novodobni stil neodvisen od preteklosti.

Sullivanov učenec, Frank Lloyd Wright je predstavljal kubistični stil, ki je imel velik vpliv na mednarodnem področju. Njegov največji projekt so predstavljale zgradbe v predmestjih Chicaga, ki so bile znane kot "prerijske hišice", ker so njihove nizke vodoravne linije zamišljene tako da se stapljajo z ravnico, ki jih obkroža. Poslednji in najbolj dovršen primer je hiša Robie v Chicagu iz leta 1909. Njen "kubizem" niso samo pravokotni elementi, ki sestavljajo njeno konstrukcijo, temveč tudi Wrightovo razumevanje prostora. Zamišljena je kot množica blokov razporejenih okoli središčnega dimnika. Nekateri od teh blokov so odprti, nekateri zaprti. Prostor, ki je arhitektonsko oblikovan vsebuje tudi balkone, teraso, dvorišče in vrt. Wrightov cilj ni bil, da projektira hišo, temveč, da ustvari popoln ambient. Pripravil je celo načrte za notranjost – obarvano steklo, tkanine in pohištvo.

Pred in po prvi svetovni vojni je Wrighta posnemalo več arhitektov. Gerrit Rietveld je leta 1924 projektiral hišo Schröder v Utrehtu, ki vsebuje veliko Wrightovih elementov: zaprti in odprti bloki, streha podobna plošči, »stroge« geometrijske oblike ipd. Najboljši primer tega obdobja je več zgradb, ki jih je v letih 1925–1926 oblikoval Walter Gropius v Nemčiji: Bauhaus v Dessauu, umetniška šola, katere ravnatelj je bil on sam. Sestavljena je iz treh velikih blokov, za učilnice, delavnice in ateljeje. Prva dva sta med seboj povezana z betonskim mostom. Blok z delavnicami je sestavljen iz pravokotnih prizem z zidovi, ki predstavljajo edinstveno površino iz stekla. To je postalo mogoče z uvedbo čelnega gradbenega "okostja", ki je osvobodilo zidove kakršnekoli nosilne funkcije. Sullivan se je temu približal s trgovinsko hišo Carson Pirie Scott & Company, pri kateri pa so okna še vedno predstavljala luknjo v zidu in ne nosilni element. Gropius je hotel pokazati, da je zid samo nepotrebna zavesa ali izolacija in, da je v stanovanju potrebna maksimalna sončna svetloba in ne umetna. Leta 1951 je Wallace K. Harrison to načelo uporabil na zgradbi Združenih narodov v New Yorku. Ker je uporabljeno v veliko večji velikosti je vtis precej nenavaden: takšni zidovi svetlobo odbijajo ravno tako kot jo prepuščajo, njihov izgled pa je odvisen od delovanja med tema dvema efektoma.

V Franciji je bil predstavnik tega obdobja Le Corbusier (Charles Edouard Jeanneret). V tem času je gradil le privatne hiše. Hotel je pokazati svoje "čudenje" čistim geometrijskim oblikam strojev, zato je gradil v slogu, ki je izhajal iz Wrightovega, a je bil vseeno bolj ali manj drugačen. Hotel je, da se njegove hiše toliko razlikujejo od običajnih, da bi ustvarile nov rod. Takšen vtis imamo, ko pogledamo hišo Savoyo v Poissy-sur-Seine. Spominja nas na nizko, kockasto škatlo postavljeno na stolpe iz armiranega betona, ki se javljajo, da bi razdelili žarke, ki svetijo vzdolž vsake strani škatle. V njej so odprti in zaprti prostori, obdani s steklenimi zidovi. S tem smo v stiku z zunanjostjo, zunanjost pa ni v stiku z nami, dokler se povsem ne približamo oknu, saj nas opazovalec od zunaj zaradi svetlobe težko vidi.

George Howe in William E. Lescaze sta v Ameriki v letih 1931–1932 zasnovala nebotičnik v tradicionalnem Sullivanovem slogu Philadelphia Savings Fund Society, ki je vseboval mnoge značilnosti razvite v Evropi po prvi svetovni vojni. V tem času je sem prišlo veliko nemških arhitektov.

Notre-Dame-du-Haut arhitekta Le Corbusierja

Le Corbusier je svetu zapustil še eno čudo mednarodnega pomena. Njegova najbolj revolucionarna stavba je cerkva Notre-Dame-du-Haut v Ronchampu na jugovzhodu Francije. Kot kakšna srednjeveška trdnjava se dviguje na planini. Njen projekt je tako drugačen, da ga je težko analizirati tudi s pomočjo perspektivne skice. Njeni zavoji, krive linije in geometrijsko pravilne oblike so podobne kakor na Gaudijevi Casa Mili, toda zdaj so veliko bolj enostavne in dinamične. Masivni zidovi se ukrivljajo s pomočjo nevidne sile, streha pa spominja na klobuk. Le Corbusier se izogiba vsaki povezanosti med notranjostjo in zunanjostjo. Vrata so skrita; da jih najdemo se moramo potruditi, vhod skozi njih pa je podoben vhodu na neko skrivno in sveto pečino. Znotraj so okna, ki prepuščajo le tanke snope svetlobe in zaradi debeline zidu spominjajo na okna v srednjeveškem gradu. Ronchamp je eno najboljših in najzanimivejših arhitektonskih del prejšnjega stoletja.

Moshe Safdie, Habitat, Montreal, Kanada.

Arhitektura se je v 20. stoletju poskušala odtujiti od starih, začrtanih oblik. Arhitekti so z novimi oblikami iskali rešitve primerne za vsakdanje življenje. Razvoj tehnike je omogočil gradnjo nebotičnikov, uporabo oz. izgled velikih steklenih površin, ki so v resnici sestavljene iz neštetih oken v najbolj norih oblikah, kar si jih je mogoče zamisliti.