Navidezni sij
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Navídezni síj ali navídezna magnitúda (oznaka m) zvezde, planeta ali drugega nebesnega telesa je v astronomiji sij (izsev), kot ga vidimo z Zemlje. Navidezni sij torej označuje jakost svetlobe, ki jo vidimo s prostim očesom, oziroma svelobni tok na dani razdalji astronomske enote v fizikalnem merilu.
Vsebina |
[uredi] Začetki merjenja izseva zvezd
Med prvimi opazovalci je bil Hiparh, ki je razdelil zvezde po siju v šest razredov. Šesti razred je najtežje viden, prvi pa najsvetlejši. Šele v 19. stoletju so točno določili magnitudo. Uporabili so detektor, ki je sprejemal enako količino izsevane svetlobe kot človeško oko ter izmerili, da je vsaka naslednja magnituda 2,5-krat težje zaznavna. S prostim očesom lahko na jasnem in svetlobno neonesnaženem nebu vidimo nekaj več kot 2500 svetlobnih virov, večinoma zvezd.
[uredi] Navidezni siji nebesnih teles
Najsvetlejše zvezde imajo navidezni sij okoli -1, Sonce ima povprečni navidezni sij -26,8 in Luna -12,6. Najšibkejše zvezde, ki jih oko še zazna, imajo navidezni sij 6, a se le ta spreminja glede na opazovalne pogoje. V zelo dobrih pogojih (temna noč, brez Lune na nebu, brez svetlobnega onesnaženja) lahko naraste tudi do magnitude 8. S povprečnimi binokularji lahko dosežemo navidezni sij 10m, s srednje velikimi daljnogledi pa tudi 15m.
[uredi] Enačba za izračun navideznega sija telesa
Opazovanja z merilniki za svetlobo so pokazala, da je gostota svetlobnega toka zvezde z navideznim sijem 1m stokrat večja kot od zvezde s sijem 6m. Če upoštevamo lastnost očesa, da je odziv sorazmeren z logaritmom dražljaja, dobimo enačbo, ki jo je leta 1858 kot fiziološki zakon zapisal angleški astronom Norman Robert Pogson:
![m = \sqrt[5]{100} \log {j_{1}\over j_{2}} \cong 2{,}5119 \log \frac{j_1}{j_2} \; ,](../../../math/4/2/9/42956745c7fdb3b705ad46a9a61ab153.png)
kjer je:
- j1 - svetlobni tok zvezde z navideznim sijem 0,
- j2 - svetlobni tok zvezde
Njegov predlog so sprejeli. Z današnjimi natančnimi postopki lahko merimo desetine ali stotine magnitud.
[uredi] Navidezni siji nebesnih teles
| Navidezni sij [m] | Astronomsko telo |
|---|---|
| −26,73 (−26,91) | Sonce |
| −12,6 | Polna Luna |
| −9,5 | Največji sij vzbuha satelita |Iridium (satelit)|Iridium]] |
| −4,7 | Največji sij Venere |
| −3,9 | Največja razločitev sija telesa podnevi s prostim očesom |
| −2,9 | Največji sij Marsa |
| −2,8 | Največji sij Jupitra |
| −1,9 | Največji sij Merkurja |
| −1,58 | Najsvetlejša zvezda (razen Sonca) v vidnem: Sirij (α CMa) |
| −0,7 | Druga najsvetlejša zvezda: Kanop (α Car) |
| 0,0 | Izhodišče po definiciji: Vega |
| 0,7 (-0,192) | Največji sij Saturna |
| 3,0 | Največja razločitev sija zvezde v urbanem okolju s prostim očesom |
| 4,6 | Največji sij Ganimeda |
| 5,5 | Največji sij Urana |
| 6,0 | Največja razločitev sija zvezde s prostim očesom |
| 6,7 | Največja sij Ceresa |
| 7,7 | Največji sij Neptuna |
| 9,57 | Sij Barnardove zvezde |
| 10,2 | Največji sij Japeta |
| 12,6 | Najsvetlejši kvazar |
| 13,0 | Največji sij Plutona |
| 27,0 | Največji sij telesa v vidnem, razločljiv z zemeljskimi daljnogledi premera 8000 mm |
| 30,0 | Največji sij telesa v vidnem, razločljiv z Hubblovim vesoljskim daljnogledom (HST) |
| 38,0 | Največji sij telesa v vidnem, razločljiv z za leto 2020 načrtovanim Silno velikim daljnogledom (OWL) |
| (glej tudi seznam zvezd) | |
