Tanganjiško jezero
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tanganjíško jézero je veliko podolgovato sladkovodno jezero v zahodnem delu Srednje Afrike (3° 20' do 8° 48' južno in 29° 5' do 31° 15' vzhodno). Ocenili so, da je drugo najstarejše jezero na svetu za Bajkalskim jezerom v Sibiriji.
Slika NASA/GSFC/MODIS
Jezero leži znotraj Zahodnega jarka Velikega tektonskega jarka in ga omejujejo stene doline. Je največje tektonsko jezero v Afriki in drugo največje na afriški celini. Je najgloblje jezero v Afriki z največjo vodno prostornino sveže vode. V glavni smeri sever-jug meri 673 km s povprečno širino 50 km in največjo 72 km. Jezero pokriva površino 32.900 km², obseg obale znaša 1.828 km in srednja globina 570 m. Največja globina 1.470 m se nahaja v severni kotanji. S tem je drugo najglobje jezero na svetu za Bajkalskim. Skupna prostornina znaša 18.900 km³. Velikanska globina jezera pomeni, da nižji nivo predstavlja t.i. 'okamenelo vodo'. Jezersko razvodje pokriva 231.000 km². Glavna reka, ki ga na severu napaja je reka Ruzizi, ki odteka iz jezera Kivu, naslednjega iz te vrste jezer. Edina reka, ki odteka je Lukuga, ki se steče v kotlino Konga in s tem del vode priteče do Atlantskega oceana. Peščeni nanosi z muljem velikokrat onemogočajo odtok vode Lukunge, kar povzroča dvigovanje jezerske gladine.
Površino jezera si delijo štiri države - Burundi, Demokratična republika Kongo, Tanzanija in Zambija. Od tega imata Kongo 45% in Tanzanija 41% površine jezera.
V jezeru živi veliko vrst rib, od katerih je mnogo endemičnih. V jezeru je vsaj 300 vrst ciklid (družina Cichlidae) in šest drugih vrst, od katerih je znana tanganjiška sardina (kapenta) (Limnothrissa miodon). Večina rib vrste ciklid je endemitov.
Jezero je bilo skozi zgodovino vir hrane za okoliške prebivalce in trenutno se z ribolovom ukvarja približno 45 tisoč ljudi v skoraj 800 različnih krajih. Od teh ribičev je odvisno približno milijon ljudi. Trgovsko ribolovstvo se je začelo sredi 50. let in je močno vplivalo na večino ribjih vrst. Leta 1995 je bil celotni ulov okoli 180.000 ton.
Jezero sta od Evropejcev prva odkrila leta 1858 irski stotnik, raziskovalec in geograf sir Richard Francis Burton in angleški stotnik in zdravnik John Hanning Speke med njuno prvo odpravo iskanja izvira Nila. Speke se je čez dve leti na drugi odpravi skupaj z Jamesom Augustusom Grantom vrnil in pri Riponovih slapovih potrdil, kar je že odkril na prvi odpravi, da je dejanski izvir Nila Viktorijino jezero.
