Ulrik II. Celjski
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ulrik II. Celjski (v nemških zgodovinskih virih Ulrich II. von Cilli) 1406 - 9. 11. 1456, Beograd, pokneženi grof Celjski, sin Friderika II. in Elizabete Frankopanske, zadnji moški potomec rodu Celjskih grofov.[1] Ulrik je bil od leta 1433 poročen s Katarino, hčerko srbskega despota Jurija Brankovića in imel tri otroke, vendar so pomrli pred njim (Jurij 1443, Herman 1452, Elizabeta 1455).
Vsebina |
[uredi] Diplomat
V nasprotju z očetom Friderikom II, ki je predvsem skrbel za kneževino, je Ulrik II nadaljeval pot svojega deda Hermana II in se uveljavil v evropski politiki. Prizadeval si je pridobiti namestništva in s tem dejansko oblast, pri tem pa je spretno izkoriščal sorodstvene zveze Celjanov. Položaj državnega kneza Rimsko-nemškega cesarstva, ki sta ga skupaj z očetom dobila 30. 11. 1436 od cesarja Sigismunda Luksemburškega, je omogočal kandidiranje za cesarsko krono in napravil Celjane enakovredne Habsburžanom. S posestjo so Celjani predstavljali Habsburžanom oviro in se z njimi zapletli v boj, ki se je končal leta 1443 z obojestransko dedno pogodbo. [2]
[uredi] Borec za oblast
Ulrik II je poleg teženj po pridobitvi namestništva na Češkem (1438/39) in nasledstvu krone kralja Tvrka II Kotromanića v Bosni (1444), z vojsko pod vodstvom Jana Vitovca osvojil več gradov na Hrvaškem in Slavoniji, kar je Celjanom prineslo naziva Slavonskega bana (1446-47) ter kraljevine Dalmacije in Hrvaške (1454). [3]
[uredi] Kraljevi skrbnik
Smrt kralja Albrehta II. pred rojstvom njegovega prvega sina Ladislava je zapletel Ulrika II v boj za skrbništvo. Ladislav Posmrtni je bil Ulrikov nečak ter dedič ogrske in češke krone ter vojvodine Avstrije, zato je Ulrik kot bližnji sorodnik dosegel, da mu je cesar Friderik III. Habsburški leta 1452 prepustil skrbništvo nad otrokom. S tem si je Ulrik II. pridobil oblast v vojvodini Avstriji, v letu 1456 pa še kraljevo namestništvo na Ogrskem. [4]
[uredi] Zarota, umor
S svojimi političnimi težnjami in krepitvijo položaja so Celjani na Ogrskem trčili ob Hunyadije, katerim so načenjali dotedanji vpliv in moč. Postavitev Ulrika II. za kraljevega namestnika na Ogrskem je dala sinovoma Ivana Hunyadija (Ladislavu in Matiji Korvinu) povod, da sta organizirala zaroto proti Celjanu. V novembru 1456 se je pri Beogradu zbrala krščanska vojska, da bi preprečila turški vojski prodiranje globlje v Evropo. Ulrik II. je dospel v Beograd skupaj z mladim kraljem Ladislavom in tam so Celjana 9. 11. 1456 umorili.[5] Z umorom Ulrika II. Celjskega 9. novembra 1456 v Beogradu je celjska rodbina izgubila zadnjega moškega člana in celjsko posest so po krajši vojni prevzeli Habsburžani.
