France Bevk

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

France Bevk, slovenski pisatelj, * 17. september 1890, Zakojca pri Cerknem, † 17. september 1970, Ljubljana, Slovenija.

Vsebina

1 Življenjepis
2 Delo
3 Manj znana dela
4 Glej tudi
5 Zunanje povezave

[uredi] Življenjepis

France Bevk je bil rojen leta 1890 v Zakojci pri Cerknem na Goriškem. Po končani osnovni šoli je šel kot trgovski vajenec s sedemnajstimi leti v učiteljsko šolo. Po maturi je šel učit v domače hribe, toda prva svetovna vojna ga je odcepila od šole.

Med vojno so ga preganjali zaradi protiavstrijskega mišljenja. Po končani 1. svetovni vojni je kljub fašističnemu pritisku živel v Gorici in ohranjal slovenski jezik s svojimi romani. Ker je fašizem čedalje bolj zatiral Slovence na Primorskem je tudi Bevk okusil fašistične zapore. Leta 1943 je pobegnil iz zaporov in postal eden pomembnejših voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja v Slovenskem Primorju.

Po drugi svetovni vojni je najprej živel v Trstu, nato pa v Ljubljani, kjer je leta 1970 umrl. Prebivalci Nove Gorice so mu v veliko zahvalo s ponosom postavili spomenik, po njem se imenuje tudi centralni trg, prav tako pa tudi knjižnica.

[uredi] Delo

Bevkovo literarno delo je zelo obsežno, saj zajema pesmi, zgodovinske in sodobne romane, novele, povesti, črtice, drame, mladinske povesti in pesmi, filmski scenarij, potopis in prevode. Ko so ob Bevkovi sedemdesetletnici naredili seznam njegovih del, so ugotovili, da je napisal čez 100 knjig. Na Bevka so v začetku vplivala Cankarjeva dela in povojno pisanje, kasneje pa je prišel v realistično opisovanje sodobne snovi. Bevkove zgodbe se odigravajo na Slovenskem Primorju, zanima ga življenje meščanov, samotnih hribovskih kmetov po Cerkljanskem in Tolminskem. Znani Bevkovi povesti iz kmečkega življenja sta Krivda in Ljudje pod Osojnikom. Po vsebini in slogu je najbolj znano Bevkovo delo roman Kaplan Martin Čedermac (1938), v katerem pisatelj obsoja raznarodovanje, nasilje nad ljudstvom in protinarodne cerkvene ustanove v času fašistične Italije. Da bi se varoval fašistične policije, je moral Bevk delo izdati v Ljubljani pod psevdonimom Pavle Sedmak. Še pred vojno in po njej je France Bevk mnogo pisal za mladino. Njegov topli odnos do otrok mu je pomagal, da je ustvarjal to, kar jih je zanimalo in kar jim je bilo potrebno za vzgojo. Za najmlajše je pripovedoval pravljice, večje pa vodil po svetu, jih učil kulturnega vedenja ali jim pripovedoval o svojem življenju. V mladinska dela je nevsiljivo vnesel spoznanja o naravi, družbi in življenju ter toplo domoljubje. V povestih Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna je popeljal Bevk svoje mlade bralce v tolminske hribe, med revne bajtarje in dninarje. Njihovi otroci morajo že z desetimi ali dvanajstimi leti k bogatim kmetom služit. Knjiga Tonček pripoveduje o dečku, ki je živel v Gorici, kjer so fašisti zaprli vse slovenske šole, in se moral učiti italijanski jezik. Pomembno delo je tudi zgodba Lukec in njegov škorec, v kateri opisuje, kako sta Lukec in njegova mati krenila na pot z ladjo proti Ameriki, kjer ju je pričakoval oče, ki je še pred njima odšel služit in poskusil »priti do kruha«.

V povestih za mladino sta Bevkov slog in jezik najjasnejša in najlepša, saj se v njih najbolj približuje bogastvu in naravnosti ljudskega jezika in sloga. France Bevk je odločno vztrajal, da bi se ohranil slovenski jezik in stal kot slovenski izobraženec svojemu ljudstvu zvesto ob strani. S svojim delom je krepil narodno zavest, ter pripravljal narod na bitko za osvoboditev.