Japonščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Japónščina (japonsko 日本語, nihongo) je jezik, ki je v rabi predvsem na Japonskem.

Japonščina (日本語 [Nihongo])
Države:	Japonska
Govorni predeli:	Daljni Vzhod
Število govorcev:	127 milijonov
Uvrstitev:	8
Rodoslovna razvrstitev:	Nejasno, samostojen jezik
Uradni položaj
Uradni jezik:	Japonska
Usklajuje:	-
Jezikovne kode
ISO 639-1	ja
ISO 639-2	jpn
SIL	JPN
Glej tudi: jezik – seznam jezikov

[uredi] Zgodovina in razvrstitev

Zgodovinsko jezikoslovje nima enotnega mnenja o izvoru japonščine; obstaja več med seboj izključujočih si teorij:

Japonščina je sorodna z altajsko jezikovno družino. V to družino spadata denimo mongolščina in turščina. Teorijo podpira dejstvo, da je japonščina podobno kot finščina, estonščina, turščina ali korejščina aglutinativni jezik z dvema fonološko različnima tonoma. Jezikoslovje ta način naglaševanja imenuje tonemsko naglaševanje. Poleg tega obstaja več navidezno regularnih ujemanj v osnovnem besedišču, npr. ishi, kamen (turško daş), yottsu, štiri (turško dört).
Japonščina je sorodna z drugimi azijskimi jeziki. Po tej teoriji se je japonščina odcepila od drugih daljnjevzhodnih jezikov, kot je korejščina (morda tudi sino-tibetanski jeziki). Ugotovljene so bile tudi fonološke in leksikalne podobnosti z malajsko-polinezijskimi jeziki.
Japonščina je sorodna z južnoazijskimi jeziki. Nekateri raziskovalci so predlagali povezavo med japonščino in tamilščino, jezikom iz družine dravidskih jezikov v južni Indiji.
Japonščina je vrsta kreolščine z altajsko slovnično podstatjo in avstronezijskim osnovnim besediščem.
Japonščina je izoliran jezik brez bližnjih sorodnikov zunaj skupine japonskih jezikov (kamor poleg japonščine spadajo tudi rjukjujski jeziki).

[uredi] Sodobna japonska pisava

Sodobna japonščina uporablja štiri različne pisave:

Kanji (漢字, kandži) so kitajske pismenke, prilagojene za zapis japonščine. Z njimi zapisujejo:
- samostalnike;
- korene pridevnikov in glagolov;
- Japonska imena.
Hiragana (平仮名) je zlogovna pisava. Z njo se zapisuje
- pregibne končnice pridevnikov in glagolov (okurigana 送りがな);
- slovnične člene (joshi 助詞);
- japonske besede brez pismenk kanji; bodisi zato, ker pisec ne pozna ustrezne pismenke, bodisi, ker je ne bi poznalo pričakovano bralstvo.
- navodila za branje pismenk kanji (furigana ふりがな).
Katakana (片仮名) je še ena zlogovna pisava, s katero se zapisuje
- poudarjene besede, kot kurziva v latinici;
- besede in imena v tujih jezikih;
- onomatopoetske besede.
Rōmaji (ローマ字, romadži) so latinične črke, s katerimi zapisujejo
- števila;
- fizikalne enote;
- kratice in okrajšave

Za zgled navajamo stavek, v katerem se prepletajo vse štiri pisave (naslov iz dnevnika Asahi Shimbun, 19. april 2004):

ラドクリフ、マラソン五輪代表に 1万m出場にも含み

radokurifu, marason gorin daihyō ni 1 man m shutsujō ni mo fukumi

Radcliffova, olimpijska maratonka, razmišlja o udeležbi v teku na 10.000 m

Zgled besede (watashi, »jaz«), zapisan v vsaki od štirih pisav:

Kanji Hiragana Katakana Rōmaji

私わたしワタシ watashi

Kanji	Hiragana	Katakana	Rōmaji
私	わたし	ワタシ	watashi

Ker se vsi Japonci v šoli učijo angleško, jih zna večina brati rōmaji, zaradi česar delež rabe tega zapisa narašča. Besedila japonske popularne glasbe vsebujejo še posebej veliko angleških besed in fraz. Tuje izposojenke (gairaigo 外来語) imajo tako na Japonskem kot v tujini svoje nasprotnike in zagovornike.

Znaki japonskih zlogovnih pisav so razporejeni tudi v tako imenovane poetične abecede, najbolj znana med njimi pa je Iroha, kjer zaporedje vseh znakov tvori pesem.

[uredi] Zgodovinske pisave

[uredi] Pravopisne reforme in vpliv Zahoda

[uredi] Sitnosti zapisa

[uredi] Latinično prečrkovanje

Japonci imajo tudi svoj način prečrkovanja v latinico, ki je podoben našemu, le j preberejo kot dž, y pa kot j. Tako bi bilo na primer jikan (čas) izgovorjen kot "džikan", yon (štiri) pa kot "jon". Ker tudi nimajo črke š, namesto tega napišejo sh, za č ch, za c pa ts. Tako izgovarjamo shizuka (tiho) kot "šizuka", chiisai (majhno) kot "čiisai", tsuitachi (prvi dan v mesecu) "cuitači".

Sicer pa je zgornji način le eden, čeprav najpogostejši način zapisovanja hiragane, katakane in kanjija v latinico. Zgornji se imenuje sistem Kunrei, drugi pa je Hepburnov sistem, ki č ne zapisuje kot ch, marveč kot t. podobno je tudi z drugimi glasovi, ts (c) je t, j (dž) je z, sh (š) je s, y (j) je y, f (f) pa h. Kunrei je laže brati in je zato tudi bolj razširjen.

Tretji sistem pa je še poslovenjen sistem, ki se ga uporablja predvsem v Sloveniji, pri prevajanju imen v kakšni knjigi ipd. To je pa vse, kar je zapisano v oklepajih, npr. sh je š, y je j, ch je č itd.