Sečoveljske soline

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Sečoveljske soline

Sečoveljske soline so edine delujoče slovenske soline, ki se raztezajo na približno 850 ha površine ob ustju reke Dragonje pri Sečovljah na meji s Hrvaško. Geografsko gledano so najsevernejše soline v Sredozemskem morju. Nastale so v karolinški dobi, prvič so bile omenjene leta 804.

Danes je gospodarska vloga solin podrejena naravovarstveni in kulturni: pridelana sol je poslastica za sladokusce; ohranjanje solinarskih navad podpira zavest o kulturni dediščini; območje solin pa daje zavetje redkim ali posebnim rastlinskim in živalskim vrstam, hkrati je tudi za človeka spomin na nekoč bogato sredozemsko kulturno dediščino in krajino, ki izginja.

Vsebina

1 Pridobivanje soli
2 Krajinski park
- 2.1 Območje parka
- 2.2 Ramsarska lokaliteta
3 Rastlinstvo
4 Živalstvo
5 Glej tudi
6 Zunanje povezave
7 Viri

[uredi] Pridobivanje soli

Sol se prideluje na solnih poljih, ki obsegajo izparilne in kristalizacijske bazene. Morska voda je speljana iz izparilnih v kristalizacijske bazene po načelu prostega pada ali pa ji pomagajo črpalke. Na Fontaniggah so jih poganjale vetrnice, na Leri pa so Avstrijci pred sto leti uvedli moderniziran postopek z uporabo črpalk.

Od vseh bazenov je kristalizacijskih približno ena petina. V njih končno nastane sol, potem ko je morska voda potovala do tja skozi izparilne bazene in izhlapevala. Zemeljski nasipi kristalizacijskih bazenov so podprti z oblogo, ki podaljšuje življenjsko dobo nasipov in zagotavlja odlično kakovost soli. Solinarji na kristalizacijskih bazenih gojijo petolo. To je plast biosedimenta (do največ 2 cm debela plast alg, sadre in mineralov), ki preprečuje prehajanje neželenih ionov iz morskega blata v kristale soli. Princip petole so v slovenske kraje prinesli solinarji iz otoka Pag v 14. stoletju. Danes je tak postopek redkost, uporablja se le še v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah.

Pri pridelavi uporabljajo tradicionalna orodja. Pridelano sol pograbijo z lesenimi strgali na kupe, in to na pobočju z naravnim naklonom, kjer se odcedi. Suho poberejo ročno, tovorijo z vagončki in skladiščijo v odlagališčih. Ocenjene kapacitete vseh bazenov bi bile ob polni izrabi okoli 7000 ton letno, vendar se na mnogo manjši površini danes pridobiva le cca 1300 ton soli letno. Sol ki jo pridobijo je zelo kvalitetna.

Sečoveljske soline

[uredi] Krajinski park

Piranska občina je območje solin in polotoka Seče leta 1989 razglasila za krajinski park. To je območje habitatov redkih, ogroženih in značilnih rastlinskih in živalskih vrst, kjer je zaradi dolgotrajnega delovanja človeka nastal tipičen solinski ekosistem.

[uredi] Območje parka

Krajinski park se deli na severni in južni del, ki ju loči Drnica (kanal Grande). V severnem delu, imenovanem Lera, še vedno poteka pridelovanje soli po tradicionalnih srednjeveških postopkih. Južni del parka, imenovan Fontanigge, meji na Hrvaško. Dostop do južnega dela je po cesti, ki se začne med slovenskim in hrvaškim mejnim prehodom in vodi mimo hiše Joška Jorasa.

[uredi] Ramsarska lokaliteta

Sečoveljske soline so mednarodno pomembno mokrišče in kot take so bile leta 1993 uvrščene na seznam Ramsarskih lokalitet zaradi izjemnih krajinskih in ekoloških vrednosti. Ramsarsko področje Sečoveljskih solin (obalno in antropogeno mokrišče) obsega 650 ha v ustju reke Dragonje.

[uredi] Rastlinstvo

V solinah uspevajo slanuše ali halofiti. To so slanoljubne rastline, ki potrebujejo velike koncentracije soli. Na Leri uspevajo halofiti predvsem na robu solnih polj in v jarkih. Le poredko prekrije solni bazen pionirska združba navadnega osočnika (Salicornia europea). V Fontanigge-u so pravi halofitni travniki, na katerih večinoma prevladuje navadni členkar (Arthrochnemum fruticosum), najdemo pa tudi tudi lobodovec (Halimone portulacoides) in ozkolistno mrežico (Limonium angustifolium). Robove nekdanjih bazenov in jarke prerašča modrikasti pelin (Artemisia caerulescens) in posamezni grmiči navadnega členkarja in navadna obrežna lobodka (Suaeda maritima). Brežino solinskih kanalov prerašča obmorski oman (Inula crithmoides).

Najbolj privlačna slanuša je ozkolistna mrežica (Limonium angustifolium).

V zaprtih kanalih z nekoliko globljo in slano vodo naletimo na obmorsko rupijo (Ruppia maritima).

Občasno prekrije solni bazen pionirska združba navadnega osočnika (Salicornia europea).

Edino slovensko rastišče navadnega hijacinta (Bellevalia romana) je zaradi bližine letališča močno ogroženo in delno že uničeno.

[uredi] Živalstvo

Sečoveljske soline so najbolj znane po pticah. Do sedaj so zabeležili že 282 vrst ptic. Najmanj 4 vrste imajo tu svoje edino gnezdišče v Sloveniji.

Tu prebiva tudi veliko manjših živali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji. V plitvi slani vodi živijo mnogoščetinci, rakci, školjke, do 5 cm dolga progasta ribica, imenovana solinarka, ličinke nekaterih vrst muh. Na območju solin živi nekaj čebeljih vrst: dolgoroga čebela (Tetraloniella nana), solinska čebela (Pseudapis bispinosa). Slanoljubne rastline v solinah gostijo tudi več vrst rastlinojedih stenic. Na trstju živijo pajčji škržatki (Dimorphopterus blissoides).

V Sečoveljskih solinah živi le manše število vrst kopenskih vretenčarjev, med katerimi so tudi predstavniki pravih sredozemskih vrst, kot so najmanši sesalec na svetu etruščanska rovka (Suncus etruscus), primorska kuščarica (Lacerta sicula) in ostrouhi netopir (Myoti blythi), ki velja za prvo zanesljivo najdbo te vrste v Sloveniji.