Alge
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Alge (latinsko algae, ednina alga) so steljčnice, saj se pri njih ne razvijejo organi kot so korenine, stebli, list; steljka je organizem alg. Steljke alg so se razvile na različne načine; govorimo o štirih organizacijskih stopnjah steljk:
- bičkasta stopnja - celica ima enega ali več bičkov, taka celica je lahko samostojna lahko pa se več takih celic poveže
- kroglasta stopnja - celica nima več bička oz. bičkov; celica je lahko samostojna, lahko se povežejo
- nitasta stopnja - taka steljka je vedno večcelična, posamezne celice v steljki nimajo bičkov; povezujejo se tako, da nastaja nitasta steljka; taka steljka je lahko ravna, razrasla, lahko pa se več nitk poveže in nastanejo pleteži
- cevasta stopnja - steljka alge je iz ene velike celice, v kateri je več jeder (primer morski dežniček)
Alge živijo največkrat v morju, kjer so najpomembnejši proizvajalci, saj največ organskih snovi in kisika, ki nastane na Zemlji, nastane na račun alg. Uspevajo pa tudi v sladkih, stoječih vodah ter na kopnem v vlažnih pogojih.
Vsebina |
[uredi] Razmnoževanje
- nespolno - osnova le tega je mitoza
- V ugodnih pogojih zelo hitro nastaneta dve hčerinski celici; pri nitasti algi se nitasta steljka podaljšuje, medtem ko se nekatere razmnožujejo z sporami ali trosi (spore lahko nastajajo v določenih celicah alg, ki niso posebej izoblikovane, lahko pa se v steljki že izoblikujejo v trosovniku; pri nekaterih algah so spore običkane, pri drugih vrstah nimajo bičkov).
- spolno
- izogamija
- anizogamija
- oogamija
- Tip spolnega razmnoževanja je značilen za vrsto alg.
- metageneza
- Značilna za npr. morsko solato (večcelična, steljka je pritrjena, oblikovana kot pletež, uspeva v obrečnem pasu). Generacija sporofit tvori po redukcijski delitvi (R!) spore, katere so haploidne ter imajo štiri bičke in iz ene take spore se razvije druga generacija gametofit, katerih celice so haploidnega značaja (v primeru morske solate pa ni mogoče morfološko ločiti obeh generacij). Gametofit tvore moške in ženske gamete, ki so običkane. Te gamete nastanejo po mitozi, so haploidne in pri tem gre za izogamijo; ko se dve gameti združita nastane 2n zigota iz katere se nato zopet razvije sporofit.
[uredi] Razvrščanje
[uredi] Prokariontske alge
Tradicionalno spadajo med alge tudi cianobakterije, ki se tedaj imenujejo cianofiti ali modrozelene alge (pri čemer se izraz »alge« nanaša na kateri koli vodni organizem, ki je sposoben fotosinteze [1]), nekateri novejši viri pa jih izključujejo. Cianobakterije so med najstarejšimi organizmi, ki jih najdemo v fosilnem zapisu, saj segajo v predkambrij, morda celo 3,5 milijarde let nazaj.[2]. Najverjetneje so prav cianobakterije proizvedle večino kisika v Zemljinem ozračju.
Cianobakterije so lahko enocelične, kolonijske ali filamentozne. Imajo za bakterije značilno prokariontsko celično zgradbo in fotosinteze ne vršijo v organelih, temveč na specializiranih citoplazemskih membranah, ki jih imenujemo tilakoidne membrane. Nekatere filamentozne modrozelene alge imajo specializirane celice, imenovane heterociste, s katerimi fiksirajo dušik [3].
[uredi] Evkariontske alge
Vse druge alge so evkarionti in vršijo fotosintezo v z membrano obdanih organelih, ki jih imenujemo kloroplasti. Kloroplasti vsebujejo DNA in so strukturno podobni cianobakterijam, zato domnevamo, da gre za poenostavljene cianobakterijske endosmbionte. Kloroplasti različnih linij alg se med seboj razlikujejo, kar kaže na več endosimbiontskih dogodkov.
- Primoplantae ali Archaeplastida) obsegajo tri skupine alg s primarnimi kloroplasti:
- zelene alge
- rdeče alge
- glavkofiti
- Pri teh skupinah je kloroplast obdan z dvema mebranama in se je verjetno razvil iz ene same endosimbioze. Kloroplasti rdečih alg so bolj ali manj značilno cianobakterijsko pigmentirani, pri zelenih algah pa vsebujejo klorofil a in b; slednjega najdemo le pri nekaterih cianobakterijah. Višje rastline so pigmentirane podobno kot zelene alge in so se najverjetneje razvile iz njih.
- Kloroplaste s klorofilom b imata še dve skupini alg:
- evglenidi (lepooki bičkarji)
- klorarahniofiti
- Tu so obdani s tremi oziroma štirimi membranami in so verjetno ostanek použite zelene alge. Pri klorarahniofitih vsebujejo droben nukleomorf, ki je ostanek jedra. Nekateri menijo, da imajo kloroplasti evglenidov le tri membrane, saj jih niso pridobili s fagocitozo, temveč z mizocitozo.
- Vse preostale alge imajo kloroplaste s klorofiloma a in c. Slednji iz prokariontov ali primarnih kloroplastov ni poznan, zaradi genetske podobnosti pa bi lahko šlo za razvojno povezanost z rdečimi algami. Sem spadajo skupine:
- heterokonti - npr. zlate alge, diatomeje, rjave alge
- haptofiti
- kriptofiti
- dinoflagelati
- Pri prvih treh skupinah (Chromista) ima kloroplast štiri membrane in pri kriptofitih tudi nukleomorf, zato sklepamo na skupnega pigmentiranega prednika. Tipični kloroplast dinoflagelatov ima tri membrane, vendar se pojavljajo zelo različni kloroplasti, saj so jih posamezni pripadniki skupine pridobili iz različnih virov. Plastide, čeprav ne prave kloroplaste, najdemo tudi pri zelo sorodni skupini trosovcev (Apicomplexa), zato se zdi, da je izvor teh dveh skupin skupen.
Opozoriti je tudi treba, da v številnih skupinah najdemo organizme, ki ne fotosintetizirajo več. Pri nekaterih so še vedno prisotni plastidi, drugi pa so jih izgubili.
[uredi] Alge kot prehrambeno sredstvo
Alge so kot hranilo najbolj razširjene na Japonskem. Najbolj so znane kot sestavina za suši (makezushi), kot dodatek pri juhah, za dekoracijo oz. kot začimba. Tri najbolj znane vrste predelanih alg so: nori (v obliki lista papirja), kombu in wakame.
