Sveti Pavel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Sveti Pavel iz Tarza, Rembrandt

Spreobrnenje na poti v Damask, Caravaggio, slika iz cerkve S. Maria del Popolo, Rim

Svéti Pável, znan tudi kot Pável iz Tárza je bil znan preganjalec krščanstva, ki pa se je spreobrnil in postal vnet zagovornik krščanske vere in ima tudi precej zaslug za širjenje krščanstva. Imenijejo ga tudi apostol narodov ali apostol poganov, ker je krščanstvo oznanjal številnim poganskim narodom. Je tudi avtor znamenitih Pavlovih pisem, ki predstavljajo velik del Svetega pisma nove zaveze. *10(?), Tarz, Cilicija; +67(?), Rim.

[uredi] Življenje

Rodil se je v mestu Tarzu v Ciliciji. Ob obrezovanju so mu dali ime Savel (hebrejsko שאול [Šaul]) - po slavnem kralju iz judovske zgodovine. V družini je bil deležen verske vzgoje v judovskem farizejskem duhu, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. V stiku z Rimljani in Grki je uporabljal ime Pavel (latinsko: Paulus). V Rimskem imperiju je bilo takrat precej običajno, da so pripadniki manj pomembnih ljudstev poleg svojega domačega imena uporabljali tudi drugo - bolj plemenito - latinsko ime.

V Svetem pismu se prvič pojavi kot eden od prisotnih pri kamenjanju svetega Štefana (Apd 7,54-60). Pozneje lahko preberemo tri različice opisa Pavlovega spreobrnenja (Apd 9; Apd 22; Apd 26). Vse tri različice se ujemajo v glavnih točkah. Pavel je bil pred spreobrnenjem hud nasprotnik kristjanov - lovil jih je in zapiral v ječo, pa tudi grozil s smrtjo. Ko je bil na poti v Damask, kjer je hotel nadaljevati s svojo protikrščansko dejavnostjo, ga je obsijala nenavadna svetloba in zaslišal je Jezusov glas: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Po tem se je spreobrnil - v Damasku se je dal krstiti in postal zagrizen kristjan. Opustil je staro judovsko ime Savel in postal znan kot apostol Pavel. Spreobrnenje se je zgodilo verjetno leta 32 ali 33 (tj. približno 3 leta po Jezusovi smrti).

Kristjani v Jeruzalemu mu v začetku niso popolnoma zaupali, potem pa so se prepričali, da se je res spreobrnil. Po tem je odšel na prvo apostolsko potovanje skupaj z Barnabo. Pozneje je opravil še več potovanj, na katerih je širil evangelij po Mali Aziji, Grčiji in po vzhodnem Sredozemlju. Na koncu je prišel v Rim. Od tam je nameraval nadaljevati pot proti Španiji, vendar ni nobenih podatkov o tem, da je to potovanje tudi res opravil.

O Pavlovi smrti ni popolnoma zanesljivih podatkov. Ker je bil rimski državljan, ga najbrž niso križali (ta kazen je bila namenjena le za pripadnike nižjih narodov). Domnevno so ga obglavili z mečem v Rimu v času Neronovega preganjanja kristjanov (verjetno v letih 65-67).

[uredi] Delo

Pavel je avtor naslednjih novozaveznih spisov:

Pismo Rimljanom (Rim)
1. pismo Korinčanom (1 Kor)
2. pismo Korinčanom (2 Kor)
Pismo Galačanom (Gal)
Pismo Efežanom (Ef)
Pismo Filipljanom (Flp)
Pismo Kološanom (Kol)
1. pismo Tesaloničanom (1 Tes)
2. pismo Tesaloničanom (2 Tes)
1. pismo Timoteju (1 Tim)
2. pismo Timoteju (2 Tim)
Pismo Titu (Tit)
Pismo Filemonu (Flm)
Pismo Hebrejcem (Heb)

Napisal jih je večinoma krajevnim Cerkvam, ki jih je pred tem obiskal. V pismih odgovarja na konkretna vprašanja, ki so mi jih zastavili, govori pa tudi o krščanstvu na splošno. Njegova pisma so po datumu nastanka prvi novozavezni spisi in kot taki dragoceni dokumenti o krščanstvu v nastajanju.

Pavel je tudi aktivno pomagal pri oblikovanju krščanstva v nastajanju. Prav on je bil tisti, ki je krščanstvo odprl drugim narodom. Po sporu z judovskimi kristjani, ki jih je vodil sveti Jakob Gospodov brat, so prišli do sporazuma, da nejudje niso dolžni sprejeti celotne judovske postave z obrezovanjem vred, če želijo postati kristjani. S tem se je krščanstvo dokončno ločilo od judovstva, postopek pridobivanja novih kristjanov pa se je znatno poenostavil.