Svetovno prvenstvo v nogometu 1962

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Sedmo svetovno prvenstvo v nogometu se je odvijalo v Čilu med 30. majem in 17. junijem 1962. Po dvanajstih letih je svetovno prvenstvo spet gostila Južna Amerika. Za prireditelja sta kandidirali tudi Zahodna Nemčija, ki je imela manj možnosti že zaradi lege v Evropi, in Argentina, ki je presenetljivo ostala praznih rok. Sistem tekmovanja je od prejšnjega prvenstva ostal nespremenjen, ponovno je nastopilo 16 moštev, razdeljenih v štiri skupine.

Že v kvalifikacijah za prvenstvo je prišlo do večjih presenečenj. Na zaključno tekmovanje se denimo nista uvrstili drugo- in tretjeuvrščeni reprezentanci prejšnjega prvenstva, Švedska in Francija. Prvo je izločila Švica, drugo pa Bolgarija, za katero je bilo to prvo svetovno prvenstvo.

Zmagovalec je bila ponovno Brazilija, ki je v finalu nadigrala Češkoslovaško, čeprav so slednji povedli in čeprav so Brazilci igrali brez poškodovanega Peleja. Igra, ki je temeljila na fizični moči, je že v predtekmovanju zahtevala svoj davek. Pele se je poškodoval že na drugi tekmi proti Čehoslovakom, zato do konca prvenstva ni več stopil na igrišče. Na način igre na tem prvenstvu kaže tudi tekma med Čilenci in Italijani, kjer sta bila že v prvem polčasu izključena dva italijanska nogometaša. Zaradi te tekme je Italija, dvakratni svetovni prvak, izpadla iz nadaljnjega tekmovanja, enaka usoda pa je doletela tudi Urugvaj in Argentino. Nasprotno pa so preporod doživela moštva iz vzhodne Evrope. Tako ZSSR, Jugoslavija, Češkoslovaška kot tudi Madžarska so napredovale v četrtfinale. V skupini se je zataknilo le Bolgariji.

[uredi] Finale

[uredi] Prizorišča

Svetovno prvenstvo so gostila 4 mesta

Santiago de Chile (Nacional)
Viña del Mar (Sausalito)
Arica (Carlos Dittborn)
Rancagua (Braden Cooper Co.)

V predtekmovanju je vsako mesto gostilo eno izmed štirih skupin. V četrtfinalu je vsakemu pripadla ena tekma, polfinale je bilo v Santiagu in Viñi del Mar, finalni boj in tekma za tretje mesto pa sta bila v Santiagu. Skupno 32 tekem si je ogledalo 776 000 gledalcev, kar pomeni 24 250 gledalcev na tekmo.

[uredi] Najboljši strelci

To prvenstvo je poleg prvenstva 1934 v Italiji edino v zgodovini, na katerem noben igralec ni uspel zadeti več kot petkrat in hkrati edino na katerem si je lovoriko najboljšega strelca delilo šest igralcev.

4 goli: