Enakonočje
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Enakonóčje (tudi ekvinókcij) je v astronomiji in geografiji dan, ko se Sonce na nebu navidezno nahaja natančno nad ekvatorjem. To se zgodi dvakrat letno, in sicer 20. marca (na severni poluti pomladno enakonočje in začetek pomladi, obratno na južni poluti) ter 23. septembra (na severni poluti jesensko enakonočje in začetek jeseni, obratno na južni poluti). V praksi tak dogodek pomeni, da bo Sonce nad obzorjem natančno toliko časa kot pod obzorjem.
Teoretično bi bil zaradi tega na enakonočje dan enako dolg noči, a se to v praksi ne zgodi, saj je dan definiran kot časovno obdobje, ko sončna svetloba lahko doseže površje, če na njem ni krajevnih ovir, kot je gorovje; ker se sončna svetloba ne pojavlja v obliki enega žarka, pač pa razpršujočega snopa, Sonce osvetli površje tudi pred tem, ko se na obzorju znajde v celoti. Ravno tako dnevna svetloba osvetljuje površje zaradi odboja sončnih žarkov, ko je njihov vir, tj. Sonce, še oziroma že za obzorjem. Zato je na ekvinokcij dan približno 14 minut daljši od noči na ekvatorju, proti poloma pa se ta čas povečuje. Dejanska enaka dolžina dneva in noči se tako pojavi nekaj dni proti zimskemu delu leta.
Ena izmed posledic obdobij enakonočij je moteč učinek na delovanje komunikacijskih satelitov. Ko se Sonce v tem času postavi za geostacionarni satelit, pride do izjemno močnega žarčenja na sprejemnike na zemeljskem površju ter oslabljenega delovanja, ki lahko traja od nekaj minut do ene ure.
[uredi] Zunanje povezave
