Trst
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tŕst, italijansko Trieste, nemško Triest, je mesto v severovzhodni Italiji ob Tržaškem zalivu, blizu slovenske meje ter sedež dežele Furlanija-Julijska krajina in Tržaške pokrajine. Po podatkih iz leta 2001 ima 207.069 prebivalcev.
Vsebina |
[uredi] Zgodovina
Trst je bil pod nadzorom Rimljanov že leta 177 pr. n. št. Julij Cezar mu je podelil status kolonije; pod latinskim imenom Tergeste ga leta 51 pr. n. št. omenja tudi v svojem delu Comentarii de bello Gallico.
Po razpadu Rimskega cesarstva je mesto ostalo važno trgovsko središče, predvsem zato, ker so preko njegovega ozemlja potekale vse poti med balkanskimi deželami in severno Italijo. Niti Langobardi, niti Karel Veliki niso veliko vplivali na razvoj mesta.
Problemi so nastajali le z Benečani, s katerimi so se Tržačani stoletja borili za oblast nad severnim Jadranom, dokler se ni mesto leta 1382 postavilo pod okrilje Habsburžanov.
Na ta način so se Tržačani sicer uradno odpovedali samostojnosti, vendar so ostali praktično avtonomni. Trgovina in promet sta se nemoteno razvijala. Leta 1719 je Trst postal svobodno pristanišče, s čimer se je začelo za mesto najugodnejše obdobje njegove zgodovine.
Trst je zrasel v pomembno pristanišče in trgovsko središče. Njegova vloga glavnega trgovskega pristanišča Avstrijskega cesarstva je bila še poudarjena leta 1857 z dograditvijo železnice Dunaj-Trst.
Leta 1867 je Trst postal prestolnica »Avstrijskega primorja« avstrijskega cesarstva. Dobil je naziv »drugo mesto monarhije«, kar ga je po važnosti postavljalo neposredno za Dunaj.
Zanimivo je, da je Trst na začetku 20. stoletja s 60.000. slovenskimi prebivalci (po popisu 1910) postal tudi največje slovensko mesto (Ljubljana je, z nemško govorečo manjšino vred, takrat štela 52 tisoč prebivalcev) pa tudi pomembno središče slovenske družbeno-kulturne dejavnosti.
Italijanski nacionalisti so zaradi ekonomskih razlogov, zaradi avtonomije, ki jo je mesto uživalo, in zaradi politične prevlade bogate elite, ki jo je omogočal veljavni volilni sistem, gledali na avstrijsko nadvlado načeloma z odobravanjem. Kljub temu se je vedno bolj krepil strah pred rastočim slovenskim vplivom v mestu. V obdobju pred letom 1914 je postajala vedno vplivnejša skupina skrajnežev, ki so na Trst gledali kot na »neodrešeno ozemlje« pod tujo nadvlado - odtod izvira termin iredentizem kot naziv za gibanje, ki je zahtevalo priključitev vseh dežel z italijanskim prebivalstvom k Italiji. V obdobju pred prvo svetovno vojno se je med večinskim italijanskim prebivalstvom vedno bolj širilo prepričanje, da avstrijska oblast podpira težnje Slovencev, da bi s tem omejila italijanski vpliv v mestu.
Leta 1918 je z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne Trst skupaj z Istro in Kvarnerskimi otoki prešel pod Italijo. To je bil močan udarec za tržaško gospodarstvo, saj se je mesto znašlo na skrajnem robu države, ki sploh ni potrebovala ne njegovega pristanišča, ne njegovih trgovskih vezi in izkušenj z deželami, ki takrat niso bile zaželene kot komercialni partnerji. Mesto je obubožalo.
Poleg gmotnih težav so Tržačani izkusili tudi izgrede fašističnih skrajnežev, ki so se grobo znašali nad slovenskim prebivalstvom . Uradni napotki za »italijanizacijo« prebivalstva so bili strogo uresničeni, večinoma s silo. Slovenski kulturni center Narodni dom, delo slovenskega arhitekta Maksa Fabianija je bil julija 1920 požgan.
V času druge svetovne vojne je bil Trst predmet spopadov, saj so si ga lastile vse strani, medtem ko so prebivalci sami hoteli samostojnost. V mestu samem so bili močno zastopani Judje, italijanski iredentisti, »rdeči« Slovenci, »beli« Slovenci in neodvisneži, kar je povzročalo nevarna trenja. Ko so leta 1944 Nemci začeli uporabljati Rižarno kot zapor in krematorij, je tudi napetost med prebivalci pogubila veliko ljudi. Računajo, da je v Rižarni končalo okoli 5000 življenj.
2. maja 1945 so enote 4. armade Jugoslovanske armade in 9. korpusa slovenske NOVJ iztrgale Trst iz rok nemške vojske, ki je bila Trst zasedla po kapitulaciji fašistične Italije leta 1943. Istega dne so v Trst prispele tudi novozelandske zavezniške enote.
Pod pritiskom zahodnih zaveznikov je Jugoslovanska armada zapustila Trst 12. junija 1945.
Po koncu druge svetovne vojne je leta 1947 z mirovno pogodbo z Italijo Trst postal sedež nevtralne države, imenovane Svobodno tržaško ozemlje (STO). Razdeljeno je bilo na cono A, ki je bilo pod anglo-ameriško vojaško upravo in cono B, ki je bilo pod jugoslovansko vojaško upravo. S Spomenico o soglasju iz leta 1954 (t.i. londonski sporazum) je STO prenehalo obstajati, cona A s Trstom vred je bila priključena Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z Osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.
[uredi] Zanimivosti Trsta
Iz rimske dobe je v mestu samem in v okolici veliko ostankov, na primer dobro ohranjen amfiteater v samem centru. Na griču Svetega Justa so zraven grada ostanki civilne bazilike in druge izkopanine iz rimske dobe in prvih časov krščanstva, na katerih je bila zgrajena sedanja cerkev. V zadnjih letih je bil delno obnovljen stari predel mesta. Pri tem so bila odkrita obsežna arheološka najdišča, ki jih še raziskujejo.
V takozvani Terezijanski četrti (zgrajena je bila za časa cesarice Marije Terezije z bonifikacijo tamkajšnjih solin) stojijo arhitektonsko zanimivaposlopja, večinoma iz devetnajstega stoletja: Tergesteo, Palazzo Carciotti, Glavna Pošta, Palača Gopčevič , Vojaška Bolnica in druge. Trg Unità (bivši Piazza Grande oz.Veliki Trg), ki je bil priča vsem večjim zgodovinskim dogodkom, saj se nahaja na obali, je prav tako obkrožen z zanimivimi palačami. Razen Občinske palače, so tukaj Lloyd, Vladna palača, Vanoli, palača Stratti, Pitteri in Modello.
Veliko zanimivosti je tudi v neposredni okolici mesta, med katerimi je grad Miramar (italijansko: Castello di Miramare), zgrajen konec 19. stoletja v romantičnem slogu za avstrijskega nadvojvodo Maksimilijana in njegovo ženo Šarloto Belgijsko. V njegovi bližini je Mednarodno središče Abdusa Salama za teoretično fiziko, ki deluje pod okriljem UNESCO in IAEA, kjer je tudi sedež enega od odsekov Univerze v Trstu.
[uredi] Kultura
Ob koncu 19. stoletja je bil Trst živahno kozmopolitansko mesto, v katerem so se prepletale slovenska, italijanska, in nemška kultura, in je navdihovalo pisatelje, pesnike in umetnike, kot so bili James Joyce, Zlatko Baloković, Italo Svevo , Ivan Tavčar , Ivan Cankar , Igo Gruden .
[uredi] Trst in Slovenci
V Trstu, v tistem Trstu, ki so pljuča Slovenije, če je Ljubljana njeno srce, kot je za Ivanom Tavčarjem ponovil Ivan Cankar, živi slovenska manjšina. Najstarejša »priča« slovenskega prebivalstva v Trstu je arhiv benedektincev pri cerkvi Svetih mučencev (1114-1738), iz katerega je razvidna navzočnost Slovencev v velikem številu, bodisi v mestni okolici, kot v centru samem . V Štivanski cerkvi pri Trstu pa so odkrili rokopise, ki so nastali med 8.in 10.stoletjem , v katerih so zabeležena imena slovenskih knezov Pribine in Koclja. Tradicionalno slovenski je bil kraški rob od Tržiča (Monfalcone) do kamnoseškega centra Nabrežina vse do Barkovelj, kjer je bilo vse do vzpona fašizma središče slovenskega ribištva in Rojana . Iz študij Pavla Merkuja se da razbrati, da je takrat približno tretjina Tržačanov bila slovenskega porekla, oziroma slovensko govoreča. To razmerje se je ohranilo vse do poznega osemnajstega stoletja. Šele uvedba proste luke in ekonomski razmah, ki ji je sledil, sta spremenila razmerje med etničnimi skupinamiv mestu. Leta 1848 je Pietro Kandler, hoteč poudariti italijanski značaj Trsta, ugotovil: «V mestu je preko 50 tisoč italijansko govorečih ljudi, na podeželju preko 3 tisoč, kjer je 14 tisoč slovensko govorečih; vsega skupaj je v občini 21 tisoč Slovencev proti več kot 53 tisoč Italijanov« (Sulla nazionalita' del popolo di Trieste, »L'Istria«. III, str. 176). Čeprav je imela v Avstro-Ogrski slovenščina status notranjega uradnega jezika, pa je bila njena raba v Trstu vseskozi zelo omejena, saj so avtonomno tržaško občino vodili italijanski nacionalisti (Nacional-liberalna stranka), ki so na številne načine omejevali in celo preganjali rabo slovenskega jezika v mestu in bližnji okolici. Po avstrijskem popisu iz leta 1910 je v Trstu živelo 65 % Italijanov, 25 % Slovencev, 6 % Nemcev ter 5% drugih narodov (Hrvatov, Grkov itd.).
Pripomniti je treba, da sta ostali dve tretjini, ki jih Merku omenja, ena italijansko-beneška in druga tržaško-furlanska (t.i. "tergestinsko narečje", ki je dokončno izginilo v prvi polovici 19. stoletja). V ocenah Kandlerja so furlansko govoreči pripisani Italijanom, kar je od tedaj postala navada. Avstrijski podatki sicer tega razmerja ne menjajo, poudarjajo pa seveda prisotnost nemško govorečega prebivalstva.
Središče slovenstva v Trstu je bil Narodni dom.
V Trstu je osrednji sedež Slovenskega raziskovalnega inštituta.
[uredi] Glej tudi
- seznam mest v Italiji
- seznam pristanišč v Italiji
[uredi] Zunanje povezave
| Slovenske pokrajine |
|---|
| Gorenjska | Štajerska | Prekmurje | Koroška | Notranjska | Primorska | Dolenjska |
| Zgodovinske: Goriška | Koroška | Kranjska | Štajerska | Istra | Trst |
| Geografija Slovenije |
