Rimski imperij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

**Imperium Romanum**
**Rimski imperij**
Rimski imperij v svojem največjem obsegu pod cesarjem Trajanom, ok. 117.
Moto: Senatus Populusque Romanus Simbolna žival: Orel
Uradna jezika	latinščina, grščina
Prestolnice	Rim; kasneje Konstantinopel
Oblika vladavine	Monarhija z značilnostmi republike, kasneje avtokracija
Vladar	Cesar, nominalno tudi dva konzula; po razdelitvi sta bila zahodnorimski in vzhodno rimski cesar
Premier	Nominalno sta bila dva konzula enakopravna predsedniku vlade. Eden od njiju je bil lahko cesar.
Svetovalno telo	Rimski senat
Površina	5,900.000 km² ok. l. 117
Prebivalstvo	ocenjuje se od 55–120 milijonov
Ustanovitev	2. september 31 pr. n. št.
Razpad	Razdelitev na Zahodnorimsko cesarstvo, ki je propadlo 4. septembra 476, in Bizantinsko cesarstvo dokončno premagano 29. maja 1453.
Prvi cesar	Avgust (27 pr. n. št.–14 n. št.)
Zadnji cesar	Teodozij I. (379-395) je zadnji vladal celotnemu imperiju pred razpadom. Zadnji cesar Zahodnorimske država: Romul Avgust (475-476) oz. Julij Nepote, ki je zetrjeval neodvisnost Zahodnega Rima do svoje smrti l. 480. Zadnji cesar Bizantinskega cesarstva: Konstantin XI. (1449-1453).
Predhodna država	Rimska republika
Državi naslednici	Zahodnorimsko cesarstvo in Bizantinsko cesarstvo (tudi Zahodnorimsko).
Valuta	solidus, aureus, denarius, sestertius, As

Rimljani

Imperij

Zgodovina

Rimske osebnosti

Gradbeništvo

Mitologija

Rimskega imperija ne smemo zamenjevati s Svetim rimskim cesarstvom (843–1806).

Rímski impêrij označuje antični Rim v stoletjih, ki so sledila reorganizaciji pod vodstvom cesarja Avgusta. Čeprav je Rim obstajal in postal regionalna velesila že v stoletjih pred vladavino Avgusta, označujemo to obdobje kot Rimsko republiko. Razlika med njima je predvsem v organih vodenja države in zvezah med njimi.

Vrsto let so zgodovinarji delali razliko med »principatom«, obdobju od Avgusta do krize tretjega stoletja ter »dominatom«, obdobju od Dioklecijana do propada Zahodnega dela cesarstva. Po tej teoriji je v obdobju principata (iz latinščine princeps, »prvi«; Avgust si je dovolil le ta naziv) stvarnost diktature spretno skrita za republikansko formo, medtem ko se je v obdobju dominata (lat. dominus, »gospodar«) pokazala v svoji pravi luči, z zlatimi krotami in bleščečim imperialnim ritualom. Poznejše raziskave so pokazale, da ne moremo govoriti o ostrem prehodu; po eni strani so se nekatere zgodovinske republikanske oblike ohranile tudi v bizantinskem obdobju, tisočletje po svojem nastanku, po drugi pa je bilo razkazovanje imperialne mogočnosti pogosto tudi v najzgodnejših dneh imperija.

Širjenje rimske države od nastanka do propada Bizantinskega cesarstva

V svoji zgodovini je Rimski imperij nadziral vse helenizirane države v Sredozemlju, kot tudi keltska območja Zahodne Evrope. Upravljanje Rimskega imperija je sčasoma privedlo do ločitve na vzhodno in zahodno polovico, ki je približno sledila tej ločnici. Leta 476, ko je oblast na zahodu prevzel Odoaker, se je zahodna polovica že močno razvijala v novo smer, v kateri je cerkev prevzela večino administrativnih in karitativnih vlog nekdanje sekularne vlade. Vzhodna polovica cesarstva s sedežem v Konstantinoplu, mestu Konstantina Velikega, je ostajala srce rimske države do leta 1453, ko je Bizantinsko cesarstvo klonilo pred Otomanskimi Turki.

Vpliv rimskega imperija na vlado, pravo in monumentalno arhitekturo, kot tudi druge vidike življenja na Zahodu, ostaja viden še danes. Rimske nazive moči so privzeli nasledniki z imperialnimi pretenzijami, med njimi Frankovsko kraljestvo, Sveto rimsko cesarstvo, Kijevska Rusija in Nemško cesarstvo.

[uredi] Propad Rimskega cesarstva

V 3. stoletju so se v Rimski državi vedno bolj kazali očitni znaki krize. Vzroki so bili v prvi vrsti ekonomski, ki pa so bili tesno povezani tudi z drugimi aspekti rimskega načina življenja. Rimsko gospodarstvo je bilo ves čas rimskega cesarstva močno odvisno od cenenega dela sužnjev, ko pa se je v 2. stoletju širjenje Rimskega imperija ustavilo, se je prekinil tudi stalni dotok suženjske delovne sile. Prav tako se je vedno bolj zmanjševalo število rojstev (prebivalstvo je padlo od 30 miljonov na začetku cesarstva na vsega 10 miljonov okrog leta 300), kar je pomenilo, da je primanjkovalo delovne sile, posledično pa je ostalo vedno več zemlje neobdelane. Zato je bila država prisiljena aktivnemu prebivalstvu poviševati davke, saj je obramba mej cesarstva, vedno večji stroški za podporo revnemu rimskemu prebivalstvu in razvejana birokracija zahtevala vedno več sredstev. Zaradi povišanega davčnega pritiska na kmete, je veliko število kmetov našlo rešitev v begu in se je pričelo okvarjati s piratstvom in cestnim roparstvom.

V poznem obdobje rimskega cesarstva je velik problem predstavljala tudi inflacija. Pomanjkanje denarja so cesarji reševali s kovanjem malo vrednega denarja. Posledica je bila, da je pričela upadati trgovina in da je menjalno gospodarstvo pričelo izpodrivati denarnega.

Zaradi ekonomskega propadanja je za državo vedno večje breme predstavljala podpora revnemu rimskemu prebivalstvu. Na splošno je veljalo, da je Italija vedno bolj postajala zajedalec preostalih provinc imperij, ki je zahtevala vedno več sredstev, ne da bi pri tem karkoli proizvajala. Drsenje rimske države v propad je skušal zaustaviti cesar Dioklecijan, ki pa so se mu reforme posrečile le delno.

Gospodarskim težavam so se pridružile tudi težave v rimski vojski. Sistem, ki je od Marija naprej slonel na svobodnih rimskih državljanih, ki so služili rimsko vojsko 20 let, za kar so po končani vojaški službi prejeli zemljo, se je nahajal v težavah, ker je bilo vedno manj Rimljanov pripravljenih služiti vojsko. V rimski vojski so zato novačili vedno več tujih, zlasti germanskih plačancev - federatov, ki so se naselili na rimskem ozemlju, zlasti na obmejnih področjih, ter v zameno za vojaško službo dobili zemljo. Vprašljiva pa je bila njihova zvestoba rimski državi in njihovas pripravljenost braniti mejo pred svojimi germanskimi rojaki.

Dokončen udarec pa so rimskemu cesarstvu zadali vpadi Germanov in Hunov. Prvi so na Rimsko ozemlje vdrli Goti, ki so na območje današnje Bolgarije zbežali pred Huni, ter prosili Rim za naselitev in pomoč. Zaradi slabega ravnanja Rimljanov so se Goti uprli in leta 374 pri Adrianoplu uničujoče porazili Rimsko vojsko. Po tem porazu Rimljani nikoloi več niso uspeli pregnati številnih Germanskih ljudstev, ki so se pomikala če ozemlje rimskega imperija in na njenih tleh ustanavljali barbarske države. Eden najhujših tovrstnih napadov je bil napad Hunov leta 450, ki pa so se iz neznanega vzroka ustavili pred Rimom. Pred tem so temeljito oplenili severno Italijo, ter med drugim uničili Oglej.

Letnica, ki zaznamuje dokončen propad zahodnega dela rimske države je leto 476, ko je germanski poveljnik Odoaker odstavil zadnjega rimskega cesarja Romula, ter njegovo krono izročil bizantinskemu cesarju.

Zemljevid slovenskega ozemlja z rimskimi provincami in mesti.
Rimske province (1-300)

[uredi] Rim na slovenskih tleh

Slovensko ozemlje je bilo z vidika rimske države pomembno zlasti kot prehodna dežela, saj so preko našega ozemlja vodile glavne poti iz Italije v Podonavje in naprej na Vzhod. Kasneje je naša dežela postala pomembna tudi kot zadnja obrambna linija Italije pred prodirajočimi barbari z vzhoda.

Rimljani so v naše kraje prodirali iz mesta Akvileja (lat. Aquileia; danes Oglej), večji del našega ozemlja pa je osvojil šele cesar Avgust, ki je s temi osvojitvami želel zavarovati Italijo in si zagotoviti ugled vojaškega poveljnika. Ustanovil je tudi prvo rimsko mestno naselbino – Emono (danes Ljubljana). V času pred prihodom Rimljanov je bil sicer pomembnejši Nauportus (danes Vrhnika), ki pa nikoli ni dobil mestnih pravic. Kasneje so mestne pravice pridobili še Celeia (Celje), Neviodunum (danes Drnovo pri Krškem) in Poetovio (danes Ptuj). Pomembna trgovska in prometna središča so bila še Castra (danes Ajdovščina), ad Pirum (danes Hrušica na Notranjskem) in Atrans (Trojane).

Tudi upravno je bilo naše ozemlje razdeljeno na več različnih provinc: Zahodni del Slovenije je spadal pod Italijo (10. pokrajina: Venetia in Histria) s sedežem v Aquileiji, večji del osrednje Slovenije in Štajerske je sprva spadal v provinco Ilirik, po njeni razdelitvi (ok. leta 10) pa pod Panonijo, ki je imela nekaj časa prestolnico v našem Ptuju, Zahodna Štajerska pa je spadala pod provinco Norik.

Slovensko ozemlje je imelo v rimskem času le obroben pomen, vseeno pa je doživelo velik gospodarski in družbeni napredek. Na to kažejo skrbno zgrajena in utrjena mesta z urejenimi vodovodi, kanalizacijami in javnimi poslopji. Velik delež mestnega prebivalstva so predstavljali odsluženi vojaki – veterani, ki so se po koncu svoje 20 letne vojaške službe naselili v naših krajih. Pomešali so se s staroselskimi prebivalci in odločilno vplivali na njihovo romanizacijo. Tudi v naših krajih so staroselci podobno kot na primer v Galiji, Romuniji in Španiji prevzeli rimske navade, običaje in predvsem latinski jezik. Veterane je rimska država včasih načrtno naseljevala v novo osvojenih pokrajinah, da bi jih čim hitreje romanizirali.

Že v času Marka Avrelija (161) so v naše kraje prvič vdrli barbari in nasilno zaustavili razvoj. Ozemlje današnje Slovenije je odtlej vedno bolj predstavljalo zadnjo obrambno linijo Italije pred vdori tujih ljudstev. Preko našega ozemlja je potekala Claustra Alpium Iuliarum: utrjena obrambna linija z dolgim obzidjem preko skoraj celotne Slovenije in trdnjavami. Prebivalstvo na našem ozemlju je bilo vedno bolj ogroženo, ne samo s strani prodirajočih barbarov, ampak tudi s strani rimske vojske, ki je za svoje vzdrževanje potrebovala vse več sredstev.