Judje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Júdje in Júdi (tudi Žídje in Žídi, kar danes velja za manj primerno) (hebrejsko יהודים, jehudim) so verska skupina, pripadniki judovstva. Le dobra tretjina Judov živi v Izraelu, medtem ko drugi živijo drugje.

[uredi] Delitev Židov

• Sefardi
• Aškenazi
• Falahi
• Pravoverni
• Reformistični
• Konzervativni
• Hasidejci
• Rekonstrukcionisti

[uredi] Glej tudi

• holokavst
• seznam verskih skupin

ŽIDI / ŽIDOVSTVO

Žid = Hebrejec = Jud ≈ Izraelit ≠ Izraelec

Na svetu obstaja 6 najpomembnejših religij: -hinduizem (najstarejša, začetki 2500 pr.n.št., 500 mio, Indija) -judovstvo (14 mio; ½ v ZDA, ¼ v Evropi in ¼ v Izraelu) -budizem (500 mio; dežele vzhodno od Indije) -krščanstvo (največja, 1 mrd; o celem svetu; pravoslavna(l. 1054), rimokatoliška, protestantska (l. 1517), anglikanska(l. 1603) -islam (1mrd; Bližnji vzhod, S Afrika) -sikhizem (12 mio; Pandžab-S Indije)

Za žida velja vsak, katerega mati je židinja. Žid torej postaneš z rojstvom, tudi če se kasneje ne udeležuješ obredov. Ime žid pišemo z malo začetnico, če je mišljen pripadnik vere, in ze veliko, Žid, če gre za narodnostno pripadnost.

ZGODOVINA Začetki pred 4000 leti (torej druga najstarejša religija takoj za hinduizmom) na Bližnjem vzhodu v nomadskem ljudstvu Hebrejcev. Ti so za razliko od okoliških politeističnih ljudstev verovali le v enega boga. Začetnik vere je bil Abraham, ki je postavil temelje monoteizma. Dogodke tega časa zajema Biblija, ki pravi, da Abraham in njegova žena Sara nista mogla imeti otrok in neke noči je Bog govoril z Abrahamom in mu ukazal, naj zapustita rodno deželo (Mezopotamijo) in pojdeta v Kanaan (pokrajina v današnjem Izraelu in Jordaniji). Tam bosta imela veliko potomcev, ki bodo postali velik narod in bodo imeli svojo državo (Kanaan je zato tudi »obljubljena dežela«). V starosti 75 let je Abraham s Saro krenil na pot, zaradi revščine in lakote pa nista ostala v Kanaanu, ampak sta nadaljevala pot v Egipt. Tam je Abraham dobil prvega sina, Ismaela, a s Sarino egipčansko služkinjo, ki pa ga je moral nagnati od doma. To je pomembno zaradi tega, ker se imajo muslimani za potomce Ismaela in s tem tudi Abrahama. V starosti 100 let pa se je Abrahamu končno rodil sin s Saro. Ime mu je bilo Izak in njegovi potomci naj bi bili današnji Židi. To potrjuje tudi dejstvo, da je Abraham obrezal Ismaela pri njegovih trinajstih letih (kot to danes počno muslimani), Izaka pa osmi dan po rojstvu (kakor to še danes počnejo Židi). Kako blizu in kako daleč narazen so si včasih religije…. Izak, ki se poroči z Rebeko ima z njo dva sinova, dvojčka, Ezava in Jakoba. Jakob se je rodil za Ezavom, a je prevaral oslepelega očeta, tako da ga je ta proglasil za prvorojenca in ta je postal tretji oče Židov (za Abrahamom in Izakom). V starosti se je pokesal, ker je prevaral očeta in brata, in se preimenoval v Izraela. Od tod se njegovi potomci imenujejo Izraeliti. Židi so bili v Egiptu več ali manj sužnji Egipčanom, vsa dokler jih ni rešil Mojzes (šele potem, ko je Bog poslal nad Egipt 10 nadlog), ki jih je odpeljal čez Rdeče morje (morje se je razmaknilo). S svojim ljudstvom je nato nekaj desetletij taval po puščavi Arabskega polotoka in na gori Sinaj mu je Bog izročil tablici z 10 božjimi zapovedmi (veruj v enega Boga; ne delaj si podob za čaščenje; ne skruni božjega imena; praznuj gospodov dan-soboto; spoštuj očeta in mater; ne ubijaj; ne želi bližnjega žene; ne kradi; ne pričaj po krivem; ne želi tujega). Z ljudstvom, ki mu je sledilo je nato prispel do Kanaana. Pa številnih bitkah s sosednjimi ljudstvi (v teku 200 let) je pod kraljem Davidom Kanaan postal izraelsko kraljestvo z glavnim mestom Jeruzalem (~1000 pr.n.št.). David je nedvomno skoraj vsem poznan, da je premagal Goljata, filistejskega vojaka, visokega skoraj tri metre in oblečenega v ščit od glave do pete. Kljub temu ga je David (ki sploh še ni bil vojak ampak je svojim bratom na bojišče prinesel hrano) premagal z enim samim kamnom in pračo, ko ga je zadel v čelo (sence). Davida je na prestolu nasledil sin Salomon, ki je veljal za zelo modrega (Salomonska odločitev-katera je prava mati). Ta je v Jeruzalemu zgradil tempelj, v katerem so bile shranjene tablice z desetimi božjimi zapovedmi, ki jih je prejel Mojzes. Ta tempelj je bil potem nekajkrat porušen (vdori Babiloncev) in bolj ali manj obnovljen, dokončno pa so ga ob zasedbi Jeruzalema porušili Rimljani leta 70 n.št. (ohranil se je torej skoraj 1000 let). Danes je ostal od njega le še t.i. zahodni zid, ki velja za najsvetejši in pomemben romarski kraj Židov. Znan je tudi kot »zid obžalovanja« oz. »zid objokovanja«, ker Židje ob njem tožijo nad izgubo templja. Del židovske vere je tudi pričakovanje Mesije (odrešenika), ki bo ponovno združil in osvobodil svoje ljudstvo (kakor kralj David) ter ponovno zgradil tempelj. Jeruzalem je danes mesto treh religij: • židovstva • krščanstva (kot kraj smrti in vstajenja Jezusa Kristusa) • islama (»Svetišče na skali«, ki stoji na mestu nekdanjega židovskega templja, od koder je šel na potovanje v nebesa ustanovitelj islama Mohamed, mošeja Al Aksa; na samem začetku so muslimani celo molili obrnjeni proti Jeruzalemu, šele kasneje so začeli moliti obrnjeni proti Meki) Poleg tega, da jim je skupen prednik (Abraham) in da so vse tri povezane z Jeruzalemom, pa so vseeno danes tako različne……

Ves čas napadov na Kanaan so se Židi razseljevali po svetu. V času rimske nadvlade (ob začetku n.št.), pa vse do Križarskih vojn (okoli 1100 n.št.) so Židi bežali iz Kanaana in se naseljevali najprej vzdolž afriške sredozemske obale, vse do Španije in Portugalske. Kasneje so se začeli naseljevati tudi na sever, proti in po Evropi. V tem času so se tudi razvile različne ločine oz. židovske smeri. Iz tistega časa izvira ločitev na SEFARDSKE in AŠKENAZI Žide. Prvi so potomci španskih, drugi pa potomci nemških in vzhodnoevropskih Židov. Razlikujejo se po različnih navadah in različnem izvajanju obredov (razlike pa so bistvu majhne), kljub mešanju tekom zgodovine (izgon Židov iz Španije v 15. st. - ti so se zato preselili v osrednjo in vzhodno Evropo) pa so tudi v istem mestu in tudi dandanes v Izraelu ohranili različne navade (tako imajo vsaki svoje rabine, svoje sinagoge). Konec 18. st. se je v Vzhodni Evropi (torej iz Aškenazijev) razvil HASIDIZEM, zelo pravoverno gibanje in za HASIDSKE Žide je značilno, da živijo v ločenih skupnostih od ostalega prebivalstva, se strogo držijo navad in običajev ter še vedno izvajajo obrede v hebrejščini. Za moške je značilno, da imajo črne obleke, črn klobuk, kodre na senceh, brade; ženske pa so oblečene bolj skromno in če so poročene nosijo lasuljo. Na drugi strani pa so reformistični Židi v ZDA (tja so se selili večinoma Sefardi) in Zahodni Evropi veliko navad spremenili oz. opustili. Tako imajo obrede v lokalnem jeziku, uvedli so nove molitve, v zadnjih letih lahko tudi ženske postanejo rabini in medse sprejemajo tudi tiste, ki prevzamejo židovsko vero. Seveda pravoverni (tradicionalisti, ortodoksni) Židi takšnih reformistov (modernizatorjev) ne priznavajo kot prave Žide in jih imajo za laike.

Nasploh pa priseljenih Židov niso marali nikjer, slej ko prej so postali nekomu v napoto (bodisi vladarjem, kraljem, bodisi drugim vernikom). Zato so jih pogosto preganjali. In zakaj Židov niso marali? Po eni strani so bili Židi prisiljeni da so se naseljevali v mesta, saj na deželi, kot priseljenci, niso dobili zemlje za obdelovanje. V mestih pa se je razvijala trgovina, bančništvo, tam so bili podjetniki, odvetniki, zdravniki… V nasprotju z npr. kristjani niso imeli moralnih zadržkov za posojanje denarja v zameno za obresti. Ker so živeli ločeno od drugih prebivalcev, medsebojno pa so bili zelo povezani v skupnosti, so sčasoma postali finančno močni, neodvisni in tudi vplivni. S tem so seveda vzbujali zavist drugih, domačinov in vedno se je našel kakšen razlog, da so jih začeli preganjati. V Križarskih vojnah naj bi bilo ubitih več kot 3 mio Židov (in skoraj dvakrat toliko muslimanov). V srednjem veku so jih tako pregnali iz Španije (po 1492) in Anglije (samo iz Španije je bilo izgnanih skoraj 200.000 Židov). Na prehodu v 20. stol.so se dogajali pogromi (kakor imenujejo množične pokole Židov v Rusiji), potem HOLOKAVST med drugo sv. vojno (pobitih 6 mio oz. 1/3 Židov). Že v 19. stol. se je zaradi vseh preganjanj začel razvijati SIONIZEM (Sion=tradicionalno ime za Jeruzalem), gibanje za združitev vseh Židov v skupni državi. Takrat so se tudi prve večje skupine začele naseljevati na ozemlje današnjega Izraela. Gibanje se je krepilo na kongresih in doseglo svoj glavni cilj po drugi sv. vojni z ustanovitvijo države Izrael. Prav zaradi holokavsta so imele zahodne države (predvsem ZDA) slabo vest in so po vojni podprle prizadevanja Židov za lastno državo, kjer bodo združeni, zaščiteni in se bodo lahko branili. Tako so leta 1948 ustanovili današnjo državo Izrael, vendar so zdaj kot samostojna država trn v peti sosednjim muslimanskim državam, s katerimi se zapletajo v vojne (1967, 1973, danes). ANTISEMITIZEM ima tako zelo dolgo zgodovino in žal tudi nepredvidljivo prihodnost.

TORA (tudi PENTATEVH)=postava Prvih pet knjig židovske svete knjige – Tanak. Ta pa je pravzaprav Stara Zaveza (del Svetega pisma) – skupno s kristjani!!!. Tora je napisana v hebrejščini in je v obliki dveh rol, zvitkov. Vsebuje 613 zapovedi, ki jih je Bog dal Mojzesu in jih mora poznati vsak veren Žid, že kot otrok! Zunanjost Tore je vedno zelo lepo okrašena. Toro vedno berejo s kazalom ali jad, da se ne bi dotikali besedila ali ga umazali. Preostali del Tanaka vsebuje razne prerokbe, pesnitve, zgodovinske knjige… Talmud pa je obsežna zbirka spisov, razprav, misli, ki so nastali v prvih stoletjih n.št. in jih je pisalo več kot 2000 rabinov. Kabala je nauk oz. knjiga s hudo filozofsko vsebino iz srednjega veka, katere preučevanju se nekateri posvetijo za celo življenje. Predstavlja in zajema bolj mistični del judovstva, ki na nenavaden in filozofski način razlaga nauke, obrede, simbole judov.

OBREDI Za izvajanje obredov je potrebno 10 polnoletnih moških - minjan (starejših od 13 let) v sinagogi. Sinagoga (shodnica, kraj shajanja) je središče za čaščenje Boga, za izobraževanje in družbeno življenje. Pri obredih naj bi moški in ženske sedeli ločeno, vsi moški (s kipo) in poročene ženske morajo imeti pokrito glavo. Moški žensk med obredi ne smejo videti, ker naj bi bilo to moteče, zato ženske spremljajo obrede ločeno za zidom, pregrado ali sede na balkonu, galeriji. Središče sinagoge je osrednji, dvignjen prostor – bimah ali almemor, kjer se bere Tora. Le-to hranijo v »skrinji«, ki je vgrajena v zadnjo (navadno vzhodno – v smeri Jeruzalema) steno sinagoge. Poleg je t.i. večna luč, ki predstavlja večno upanje za prihod Mesije, ki jih bo popeljal v obljubljeno deželo. Notranjost ni poslikana (ne delaj si božjih podob- ena izmed zapovedi), okna so visoko, tako da radovedneži od zunaj ne bi motili obredov.

Rabin – učitelj, zdravnik, duhovnik, oče, strokovnjak za branje in interpretacijo Tore; plačuje ga židovska skupnost

Obrezovanje-izvršiti se mora na vsakem moškem potomcu 8. dan po rojstvu (tudi če je to sobota), prestavi se lahko samo zaradi bolezni novorojenca. S tem postane otrok član zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom. Dobi tudi hebrejsko ime. Deklice po rojstvu blagoslovijo v rednih dnevnih obredih. Barmicva – pri 13. postanejo fantje polnoletni (dekleta pri 12. – batmicva), kar pomeni, da morajo odslej izpolnjevati vse zapovedi (trije obredi dnevno…). Na sobotni jutranji molitvi ga pokličejo naprej in mora brati Toro, kar je zahtevno in terja kar veliko učenja. Sledi velika zabava. Poroka – samo med Židi! Vse ostalo je tragedija! Ločitev je možna, če se mož s tem strinja. Poroka je veliko slavje, ki jo pripravi nevestina družina. Sestavi se tudi poročna listina – ketuba, ker so zapisane pravice in dolžnosti moža in žene. Smrt in pogreb – čimprej po smrti; na židovsko pokopališče, ki je navadno v bližini sinagoge. Truplo v skromnih oblačilih in v navadni leseni, neokrašeni krsti.

PRAZNIKI Židi imajo svoje štetje let (od stvaritve sveta, tako so trenutno v letu Kislev 5765 (November -December 2004), svoj koledar na osnovi luninih men (en mesec je čas, ko Luna obkroži Zemljo; naš gregorijanski koledar pa pravi, da je eno leto čas, ko Zemlja obkroži Sonce). Zato se njihovi prazniki premikajo in nimajo stalnega datuma (pri kristjanih je taka samo velika noč). Sabat-sobota, dan počitka in razmišljanja, traja od sončnega zahoda v petek do sončnega zahoda v soboto (Bog je ustvaril svet v 6. dneh, 7. dan je počival); prepovedano je karkoli delati, se voziti z motornimi vozili, hrana za soboto je pripravljena že pred petkovim sončnim zahodom…; Roš hašana-židovsko novo leto, ki ga praznujejo septembra ali oktobra; to je čas za premišljevanje in duhovno obnovo; v znak kesanja trobijo z ovnovim rogom – šofar Jom kipur-spravni dan, deset dni po židovskem novem letu, najsvetejši dan leta; posvetijo se molitvi, postu, spovedi Sukot-praznik žetve, v zahvalo Bogu, ker je skrbel za njih v času tavanja v puščavi Hanuka-praznik luči, ki ga praznujejo pozimi (novembra, decembra; okoli našega božiča) in sicer 8 dni (vsak dan prižgejo eno svečo na devetkrakem svečniku – en krak nosi svečo za prižiganje ostalih) Pasha (pesah)-praznik svobode, marca ali aprila; v spomin na pobeg iz egiptovskega suženjstva; pripravljajo posebno hrano, ki simbolizira tedanje dogodke (jajce-novo življenje, nov začetek; hren-grenkoba, trpljenje v suženjstvu; slana voda-solze; nekvašen kruh-ni bilo časa za vzhajanje kruha, morali so bežati) Jom haacamaut-praznik neodvisnosti, v spomin na leto 1948, ko so dobili svojo državo Šavuot-poleti; v spomin na dogodek, ko je Bog dal Mojzesu deset božjih zapovedi na Sinaju

Razmerje moški-ženske – moški berejo Toro, jo študirajo, se trikrat dnevno udeležujejo obredov, ženskam pa tega ni treba; one morajo skrbeti za židovski dom, za tradicionalno vzgojo otrok in imajo tako zelo pomembno in častno vlogo.

Hebrejščina - mrtev jezik, ki so ga oživili; abeceda ima 22 znakov oz. črk, ki izgledajo sicer zelo drugačne in posebne a se izgovarjajo podobno kot naše, nimajo samoglasnikov, zato je treba jezik zelo dobro poznati, da lahko bereš; piše in bere se od desne proti levi; danes uradni jezik v Izraelu. Jidiš-mešanica stare nemščine in hebrejščine, ki so jo razvili vzhodnoevropski Židi Ladino-mešanica srednjeveške španščine (kastiljščine), portugalščine in hebrejščine KOŠER Židovski način priprave in uživanja hrane. Nekaj splošnih pravil: uživajo lahko le meso živali, ki žvečijo in prežvekujejo (to ni recimo prašič) in imajo preklana kopita, prepovedano je uživanje lupinarjev, žival mora biti ubita hitro, brez trpljenja, s čistim rezom in iz telesa mora izteči vsa kri (ki predstavlja življenje in je tako presveta za uživanje), mleko in meso se ne smeta uživati skupaj, niti pripravljati z isto posodo in priborom; pitje vina kot simbol veselja

SIMBOLI

Davidova zvezda (Magen David)-relativno nov simbol judov iz 17. stoletja, za katerega je bolj verjetno, da so ga kot »judovski simbol« uvedli nejudi zato, da bi označevali jude. To je bilo  izrazito tudi v II. sv. Vojni, od koder je ta »znak judovstva« še bolj znan. V pristnih upodobitvah sestavljata zvezdo jo dva neločljivo povezana trikotnika, en obrnjen z vrhom navzgor, drugi navzdol. (več razlag: 1. ljudstvo, ki živi med nebom in zemljo-tu je njihov svet; 2. bolj filozofska navezuje se na egiptovsko družbeno ureditev kot pokončno piramido oz. trikotnik z enim, faraonom, na vrhu in obrnjeno piramido oz. trikotnik v grški demokraciji)

 Menora – najstarejši simbol judov! Na podlagi podob Salomonovega templja, v katerem naj bi bil tak svečnik. Sedem krakov, za sedem dni v tednu (po eni verziji, naj bi tako vedeli in šteli, kateri dan je; druga verzija pravi da za sedem planetov, ki so jih takrat poznali; sicer pa je tudi v menori, tako kot v zvezdi cela filozofija). Danes v uradnem grbu Izraela.

Mezuza – tudi zelo značilen predmet, ki ga imajo judovske hiše oz. stanovanja na desnem podboju vhodnih vrat. Pomeni, da tu živi verna družina. Gre za mini zvitke z odlomki iz Tore, ki so znotraj umetelno izdelanega okraska, predmeta.

Devetkraki svečnik

Tefilin, filakterije – škatlica v kateri so zvitki vrstic iz Tore; škatlico si s trakom povežejo na glavo oz. čelo, drugi trak si ovijejo okoli roke, ki je najbližje srcu, kar pomeni, da častijo Boga z glavo in srcem.

Brit mila – pripomočki za obred obrezovanja (nož, sponka, lij, čaša, skodelica)

---

ŽIDI V SLOVENIJI V Ljubljani naseljeni v začetku 13. st., gospodarski in kulturni center pa so do 15. st. imeli v Mariboru. Habsburžani so jih konec 15. in v začetku 16. st. izgnali. Naselijo se v Prekmurju, kjer v 18. st. ustanovijo skupnosti v Lendavi in Murski Soboti, ki z gradnjo tovarn in industrije veliko prispevata k razvoju teh podeželskih mest. Danes deluje pri nas židovska skupnost s sedežem v Ljubljani in podporo diaspore (narodnostna ali verska skupnost, ki živi raztresena na ozemlju druge narodnosti ali vere). Sinagoge počasi obnavljajo, kot galerije in kulturno umetniški center delujeta sinagogi v Lendavi in Mariboru. Obredov v sinagogah pri nas zaenkrat ni (Trst, Zagreb).

Ta članek o sociološki temi je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.