Čang Kaj-Šek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Čang Kaj-Šek (tudi Čangkajšek in Chiang Kai-shek), kitajski general, * 1887, † 1975.

Rojen 31.oktobra 1887, umrl 5.aprila 1975. Odločil se je za vojaščino iz domoljubnih razlogov in začel z izobraževanjem na Vojaški Akademiji Parting leta 1906, kasneje v Japonski Državni Akademiji (1907) in tu od leta 1909 do 1911 služil v cesarski vojski. Pridružil se je uspešni Wuchangovi vstaji, tako da je vodil regiment v Shanghaiu in postal član-usanovitelj Kuomintanga (Guomindaga) ter, nenazadnje, učenec Sun Yat-sena. Tri mesece je preživel v Rusiji, da bi preučil njen politični in militarni sistem, nato je bil imenovan za voditelja Vojaške Akademije Wham Poa, kjer si je pridobil nekaj privržencev. Po smrti Sun Yat-sena 1925 je prevzel vodstvo Kuomintanga in uspešno vodil (junija 1926) “severno ekspedicijo” proti Gospodom vojne, da bi združil Kitajsko in izpostavil enotnost pod Kuomintangom. V naslednjem letu si je pridobil še nekaj ozemlja in nato iz Kuomintanga izključil sovjetske zaveznike ter izgnal komuniste. Leta 1928 je postal vodja republike; to vlogo je ohranil do leta 1932 in spet od 1943 – 1948. Od 1928 do 1937 je vlada izvedla mnogo reform: modernizirala je juridični in kazenski sistem, stabilizirala je cene, olajšala dolg, prenovila bančni in denarni sistem, zgradila železnice in ceste, izboljšala zdravstveno pomoč in šolstvo, skušala omejiti preprodajo mamil in povečala agrarno ter industrijsko proizvodnjo. V pomoč družbeni unifikaciji je bilo ustanovljeno gibanje Novega življenja, ki je temeljilo na Konfučanizmu in Mandarino je postal uradni jezik. Chiang Kai-shek je moral stalno braniti svojo oblast: v boju se je znašel z večino svojih zaveznikov (Gospodje vojne); leta 1930 je za protinapad na severu terjal 250.000 padlih in se komaj izognil bankrotu. Nikoli mu ni uspelo docela pregnati komunistov, ki so se v Jiangxi-ju zbrali in sestavili Kitajsko Sovjetsko Republiko. Antikomunistična pozicija mu je zagotovila zavezništvo nacistične Nemčije, s katero je leta 1934 obkolil Rdečo Armado in jo prisilil na Dolgi Pohod proti Yan’an-u. Z japonskim vdorom v Mančurijo leta 1931 je Chang izpostavil sledeči slogan: “Najprej notranjo pomiritev, nato zunanji odpor.” Leta 1936 je general-zaveznik Zhang Xueliang organiziral ugrabitev Chianga, da bi lahko zbral vojake proti Japonski v Odprti vojni iz leta 1937 (do 1945). Chiang je končno poslal 500.000 vojakov, da bi branili Shanghai in premaknil sedež vlade v Chongqing. Zaradi hudih ekonomskih in industrijskih težav se Chiang ni več vpletel v boje, če ne zato, da bi ohranil ozemlje, ki mu je še preostajalo. Napad na Pearl Harbor in vojna v Tihem oceanu sta zaznamovali Kitajsko kot silo Zaveznikov in stroga cenzura je krepila podobo krščanske in demokratične Kitajske, ki v resici sploh ni ustrezala ameriškemu idealiziranju. Bil je prištet med Štiri velike vodje Zaveznikov, skupaj z Roosveltom, Churchillom in Stalinom. ZDA so tudi dalje podpirale Chiang Kai-sheka v državljanskih bojih za kontrolo Kitajske proti Ljudski Liberali Vojski, ki jo je vodil Mao Tse-tung (Zedong). Kljub zunanji slavi je Chiangova vlada pešala zaradi korupcije in inflacije; vojna je hudo oslabila nacionaliste in krepila komunistične sile z naraščajočim številom privržencev. Z Ustavo iz leta 1947 je Chiang postal Predsednik Državne skupščine. Dve leti kasneje pa je odstopil zaradi prevelikih izgub Kuomintanga v boju proti komunistom, ki so 10. decembra 1949 zasedle še Chegdu, mesto, ki ga je branil Chiang s Centralno Vojaško Akademijo Chegduja. Chianga so z letalom peljali na Taiwan, od koder se ni več vrnil. 1. marca 1950 je v novi prestolnici Taipej (Taiwan) spet postal predsednik, nato bil izovljen še v letih 1954, 1960, 1966 in 1972, vendar priznan le od nekaterih držav. 26 let po begu na Taiwan, je Chiang umrl pri 88ih letih starosti. Dandanes ga nihče ne omenja ali slavi, kajti sta njegova avtoritarna vlada in Mao Tse-tungov uspeh na kontinentu zabrisali njegove dosežke.

[uredi] Biografija

Čangkajšek se je 1907 pridružil Komunistični partiji Kitajske, toda 1927 je po sporu izstopil.

Med 1934 in 1949 je vodil protirevolucionarni kuomintang med kitajsko državljansko vojno ter se istočasno boril proti japonskemu okupatorju med 1937 in 1945.

Po vojaškem zlomu na celini se je umaknil na otok Tajvan, kjer je vzpostavil novo državo - Republiko Kitajsko.

[uredi] Glej tudi

• seznam kitajskih generalov

Ta biografski članek o vojaški osebnosti je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.