Antična Grčija
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Zgodovina Grčije |
|
|---|---|
| Minojska doba | 2200-1700 pr. n. št. |
| Mikenska doba | 1600-1200 pr. n. št. |
| Grški srednji vek | 1200–800 pr. n. št. |
| Antična Grčija | 776–323 pr. n. št. |
| Helenistična Grčija | 323–146 pr. n. št. |
| Rimska Grčija | 146 pr. n. št. - 330 n. št. |
| Bizantinsko cesarstvo | 330–1453 |
| Otomanska Grčija | 1453–1832 |
| Moderna Grčija | po 1832 |
| Teme | |
| Grški jezik | Grška književnost |
| Vojaška zgodovina | Imena Grkov |
Antična Grčija je poimenovanje za obdobje stare grške kulture, ki je trajalo sedemsto let. Začetek in konec obdobja je sila težko določiti. Sprva so začetek obdobja povezovali z začetkom prirejanja olimpijskih iger, torej 776 pr. n. št, toda kasneje so njegov začetek pomaknili še nekoliko nazaj v preteklost in naj bi se tako začelo približno 1000 let pred našim štetjem. Končalo naj bi se z vzponom helenističnega sveta oziroma s smrtjo Aleksandra Velikega 323. leta pr. n. št. Obdobje deloma sovpada s klasičnim starim vekom, ki označuje čas Grkov in Rimljanov od približno 8. st. pr. n. št. do 5. st. našega štetja.
Antična Grčija opisuje grško govoreči del sveta v tistem obdobju. Se torej ne nanaša samo na geografsko območje sedanje Grčije, temveč še na druga geografska območja tedanje grške kulture. Semkaj sodijo še: Ciper, Egejski otoki, egejska obala Anatolije (Ionia), Sicilija in južna Italija (Magna Graecia) in razpršene grške naselbine na obalah Kolhide (Kolchis), Ilirije, Trakije (Thráki), Egipta, Cirenajke (Cyrenaica), južne Galije, vzhodni in severovzhodni del Iberskega polotoka in Iberijo (Iberia).
To je bilo živahno obdobje epistemološkega razvoja (gr. episteme = znanje, znanost), ko so postavili temelje sodobni znanosti, umetnosti, izobraževalnim sistemom, politiki in jeziku. Zasluge za prenos tedanjih dosežkov v sodobni čas nimajo Grki sami, marveč gre to med drugim pripisati Arabcem, predstavnikom renesančnega obdobja in neoklasicistom.
Vsebina |
[uredi] Ozadje razvoja
Znani angleški filozof Bertrand Russell je nekoč zapisal, da je vzpon stare Grčije pravzaprav presenetljiv, saj so na videz bolj ustrezni dejavniki za uspešen razvoj civilizacij obstajali že na drugih geografskih območjih. Toda kljub temu so bili Grki tisti, ki so razvili matematiko, znanost in specifično filozofijo. Prvi so pisali zgodovino v sodobnem pomenu besede, povsem neobremenjeno so razmišljali o naravi sveta. Začetek in nagel razvoj vseh teh značilnosti gre izslediti prav v čas antične Grčije, ko se je na širšem geografskem območju spremenilo marsikaj.
V 8. st. pr. n. št, denimo, so bile nekatere sredozemske kulture deležne velikih sprememb, ki so vključeval napredek železarstva in sprejem feničanskega alfabeta. Nastajale so pesmi, ki jih povezujemo z deli Homerja in so se uspele ohraniti, ker so jih zapisali. Razvijala se je tudi zavest, da mestne državice, polise združuje jezik, kultura in verovanja. To je tudi začetek kolonizacije, ki je trajala dvesto let. Ni nepomembno, da je bila grška zemlja razmeroma neplodovitna, če bi jo primerjali s tisto v Mali Aziji ali Južni Italiji.
Mešali so se različni kulturni vplivi, ki so se v nekem smislu združili v vzhodnem predelu Egeja, kjer so se križale poti iz Egipta, Sirije, Mezopotamije in celo Indije.
V političnem smislu je bil začetek obdobja označen s sporom med vladarjem in aristokrati, ki so se spopadali tudi med seboj. Na oblast se je zavihtelo več tiranov, ki so si včasih sledili zaporedoma. Na splošno velja, da je grški svet v 5. st. pr. n. št. nihal med oligarhijami in demokrati. Seveda ne v prvem ne v drugem primeru ženske, sužnji in tujci niso imeli političnih pravic.
Nekako do 5. st. pr. n. št. se je oblikovalo še nasprotovanje med Sparto in Atenami, ki sta se povrh vsega bojevali še s Perzijci. Atene in Sparta sta okusili krvavo vojno, ki je trajala sedemindvajset let (431-404 pr. n. št.) in jo je dobro opisal zgodovinar Tukidid.
V 4. st. pr. n. št. so se nadaljevale vojne za prevlado, to je bilo tudi obdobje življenja Platona in Aristotla, ki sta poskušala grški svet pomakniti nazaj v dobo mestnih držav. Enotnost pa je bila Grkom pravzaprav vsiljena. Filip Makedonski je grško vojsko porazil pri Hajroneji (338 pr. n. št.) in to je pomenilo konec grške svobode. To so bili začetki helenističnega sveta in obdobja, ki je pešal vzporedno z rastjo vpliva antičnega Rima.
[uredi] Razcvet filozofije
Začetek grške filozofije ter s tem filozofije nasploh je mogoče postaviti v 6. st. pr. n. št., kar pripisujejo Talesu. Toda vsa tedanja Grčija se ni razvijala enako uspešno. Prvo filozofsko plodno področje je bila grška kolonija na tleh današnje južne Italije, Eleja, jedro kasnejšega razvoja, ki ga danes imenujemo klasično obdobje grške filozofije, pa je bilo v Atenah. Te so se v 5. st. pr. n. št. razcvetele. To je bilo med drugim obdobje Sofokleja, Herodota, Sokrata, v umetnosti pa se je razvijalo kiparstvo in oblikovanje keramike, kar je pustilo trajen vtis o tem obdobju.
Marsikatero dognanje je bilo sicer rezultat filozofskega sinkretizma, torej združevana filozofskih vplivov z različnih koncev sveta, toda rezultat je bil enkratna oblika v grškem miselnem prostoru. Že od Parmenida naprej je bilo eno izmed vodilnih vprašanj filozofije Antične Grčije možnsot spoznanja, ki bi presegle meja mnenja (dokse). Parmenid je govoril o Enem, ki presega mnoštvo izkustvenega in mnenjskega sveta. Heraklit, ki se ponavadi upošteva kot Parmenidov antipod, pa je nasprotno trdil, da je osnovni zakon narave in sveta nenehno gibanje in tekočnost bivajočega. Iz miselnega horizonta teh in ostalih filozofov, ki jih danes imenujemo predsokratiki, je izhajala tudi Platonova misel, ki pa se je morala vseskozi spopadati s sofisti, ki so zanikali možnost spoznanja. Sofisti so trdili, da ne obstajajo naravne norme človekovega delovanje ter da sta jezik in spoznanje zgolj konvenciji. Predvsem po zaslugi Sokrata (470-399 pr. n. št.), osrednje figure Platonovih dialogov, so sofisti prišli na slab glas šarlatanov in retorikov. Sokrata sta nasledila dva druga misleca klasičnega obdobja grške filozofije, Platon (428-347 pr. n. št) in Aristotel (384-311 pr. n. št.). Velja pripomniti, da Sokrat v življenju ni napisal ničesar ter da ga prav zato težko ločimo od filozofije Platona.
Kasnejši razvoj grške filozofije se je v obdobju helenizma razcepil na stocizicem, skepticizem (skeptiki so nadaljevali Platonovo akademijo) ter druge šole (epikurejstvo, aristotelizem).
[uredi] Novo obdobje
Aleksander Veliki je grško kulturo in misel ponesel daleč prek dotedanjih meja grške civilizacije. 334 pr. n. št. je prekoračil Helespont in stopil na azijska tla, od koder je nadaljeval proti Egiptu, na jugovzhodu do Evfrata in Tigrisa, prek Hindukuša pa nato vse do Buhare in Taškenta. Prečkal je celo Ind vse do Beasa. Aleksander Veliki je nato umrl leta 323 pr. n. št.
Njegovo vojskovanje je bržda še pospešilo prenos znanja in filozofije, prav tako pa je okrepilo trgovino z Afriko, Arabskim polotokom in s srednjo Azijo.
Aleksander je tudi razširil obzorje dotedanjega Sredozemlja, Grki pa so se tako lahko vključili v kozmopolis, torej v celotni civilizirani in vse bolj helenizirani svet. Razvoj slednjega predstavlja konec obdobja antične Grčije.
[uredi] Literatura
- Rajko Bratož, Grška zgodovina: Kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo. 2. izd. Zbirka Zgodovinskega časopisa, 26. Knjižna zbirka Scripta. Ljubljana, 2003; (COBISS)
- Anton Sovre, Stari Grki. Ponatis Ljubljana, 2002;
- The Times, Atlas svetovne zgodovine. Ljubljana, 1989.
