Bizantinsko cesarstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Časovni pregled
Bizantinsko cesarstvo
Leto	Dogodek
330	Rimski cesar Konstantin I. prestavi prestolnico v novoustanovljeni Konstantinopel.
395	Rimsko cesarstvo po smrti rimskega cesarja Teodozija I. razdeljeno vzhodni in zahodni del.
527	Ustoličenje Justinijana I. za bizantinskega cesarja.
532-537	Justinijan da zgraditi cerkev Hagia Sofia (Αγία Σοφία/»sveta modrost«)
730-787; 813-843	Ikonoklastična nasprotja.
1054	Cerkev v Rimu prekine s Cerkvijo v Konstantinoplu.
1204	Konstantinopel zasedejo križarji.
1261	Konstantinopel zavzame bizantinski cesar Mihael Palaeologus.
1453	Otomansko cesarstvo zasede Konstantinopel, konec bizantinske dobe.

Bizantínsko cesárstvo ali Vzhódnorimsko cesárstvo (uradno ime Rimsko cesarstvo - Romanija) je bil vzhodni del velikega Rimskega imperija, z glavnim mestom, ki je skozi zgodovino nosil tri imena: Konstantinopel, Bizanc in Istanbul. Obdobje Bizantinskega cesarstva običajno razmejujemo med leti 395 in 1453, čeprav nekateri za začetek bizantinske dobe jemljejo obdobje rimskega cesarja Dioklecijana (284-305), ki je upravno razdelil rimsko cesarstvo na vzhodni (pars Orientalis) in zahodni (pars Occidentalis) del. Drugi povezujejo začetek bizantinske dobe z vladanjem cesarja Teodozija I. in prevlado krščanstva nad poganskimi običaji, oziroma s formalno razdelitvijo cesarstva na vzhodni in zahodni del po njegovi smrti (395). Spet tretji zaznamujejo začetek bizantinske dobe s padcem Rima leta 476 – tretjim zapored v istem stoletju – ki zaznamuje konec »latinskega zahoda«, kar pomeni, da je cesar na »grškem vzhodu« ostal edina cesarska oblast. Kakorkoli že, je bil prehod oblasti postopen, saj sta bila že leta 330, ko je Konstantin Veliki osnoval novo prestolnico, v rimskem cesarstvu močna procesa helenizacije in pokristjanjenja.

Vsebina 1 Veliko preseljevanje ljudstev 2 Bizanc v času Justinijana 3 Kriza Bizanca po Justinijanovi smrti 4 Heraklejevo urejanje države (610-641) 5 Izraz »Bizantinsko cesarstvo« 6 Viri 7 Zunanje povezave

[uredi] Veliko preseljevanje ljudstev

Bizanc je imel mnogo prednosti v primerjavi z zahodnim delom rimskega cesarstva, ki ga je prav to dokončno uničilo. Nekatere izmed le-teh so bile:

• več prebivalstva, posledično večja vojska
• ekonomsko uspešnejši, stabilnejši (več rodovitne zemlje; glavna bizantinska žitnica je bila v Egiptu)
• imel glavne trgovske postojanke (Mala Azija)
• Carigrad je bil največje trgovsko središče (blago iz Afrike, Azije,...)
• solidus (bizantinski zlatnik) takrat najpomembnejša valuta
• pravočasno so odstranili tuje najemniške poveljnike iz vojske
• pritiski barbarov niso bili tako močni kot na zahodu, tudi zaradi spretne diplomacije (kupovanje miru)
• bolj utrjena mesta (Carigrajski zid v vsej zgodovini padel le dvakrat)
• nepremagljivost na morju (znameniti grški ogenj)

[uredi] Bizanc v času Justinijana

Zgodovina Grčije
Minojska doba	2200-1700 pr. n. št.
Mikenska doba	1600-1200 pr. n. št.
Grški srednji vek	1200–800 pr. n. št.
Antična Grčija	776–323 pr. n. št.
Helenistična Grčija	323–146 pr. n. št.
Rimska Grčija	146 pr. n. št. - 330 n. št.
Bizantinsko cesarstvo	330–1453
Otomanska Grčija	1453–1832
Moderna Grčija	po 1832
Teme
Grški jezik	Grška književnost
Vojaška zgodovina	Imena Grkov

Tako imenovana zlata doba Bizanca. V tistem času so poskušali obnoviti celotno rimsko državo (t.i. Justinijanova rekonkvista). Ti pohodi pod vodstvom vojskovodij Belizarja in Narzesa so bili kratkoročno izjemno uspešni, vendar zelo izčrpajoči tako za bizantinsko državno blagajno, kot še posebej za pokrajine, kjer so potekali, in ljudstva, ki so tam bivala. Ozemlju pred rekonkvisto, ki je obsegalo Malo Azijo, večino Balkana, Sirijo, Palestino ter Egipt, so dodali Vandalo (Severna Afrika), državo Ostrogotov (Italija ter zahodni Balkan) in ozemlje Vizigotov na jugu (Španije). Vojne, o katerih izčrpno poroča "zadnji antični zgodovinar" Prokopij, so bile hude. Samo mesto Rim je petkrat prešlo iz rok v roke; oplenjena in uničena so bila številna italijanska mesta, ki so sicer preživela prvi del barbarskih vdorov petega stoletja. Kot posledica teh vojn sta bili ljudstvi Vandalov ter Ostrogotov praktično iztrebljeni.

Justinijanova vladavina je vsebovala elemente despotizma in cezaropapizma, Justinijan je imel močno oporo v vojski ter dobro šolanem uradništvu in cerkvi. Vladal je s trdo roko in je imel v plemstvu precej nasprotnikov, ki so ga neuspešno skušali strmoglaviti med tako imenovano vstajo Nika. Teritorialne pridobitve Justinijanove dobe povečini niso ostale za dolgo, zato pa ima ogromen in trajen zgodovinski pomen ima tedanja kodifikacija rimskega prava (corpus juris civilis).

[uredi] Kriza Bizanca po Justinijanovi smrti

Na dan so prišle negativne posledice dolgotrajnih vojn, gradenj mogočnih stavb in razkošja na dvoru, ter kupovanja miru na meji. Pojavila so se tudi verska nasprotja, nasprotja znotraj krščanske Cerkve, ustanovila se je sekta monofizitov, ki so zanikali človeško naravo Jezusa. Vse skupaj so še poslabšali številni zunanji sovražniki Perzijci, Langobardi, Avari in Slovani.

[uredi] Heraklejevo urejanje države (610-641)

Primerjava Heraklejeve in Dioklecijanove vojaško-upravno reforme:

• Dioklecijan:
  • ob meji postavil vojake imenovane limitanei, kateri niso plačevali davkov
  • ločil je civilno oblast od vojaške, ker se je bal okrepitve lokalnih voditeljev
• Heraklej:
  • ozemlje razdelil na teme (vojaško upravno okrožje)
  • na mejne območje je naselil stratiote (stratiot je bil kmet-vojak)
  • najvišjo, civilno in vojaško, oblast je imel strateg

[uredi] Izraz »Bizantinsko cesarstvo«

Izraz »Bizantinsko cesarstvo« je novodobno poimenovanje, ki bi se sodobnikom zdelo tuje. V svojem delu Corpus Historiae Byzantinae ga je leta 1557, stoletje po padcu Konstantinopla, uvedel nemški zgodovinar Hieronim Wolf, da bi razlikoval antično rimsko od srednjeveške grške zgodovine. Termin ni prešel v standardno rabo vse do 17. stoletja, ko so ga sprejeli in popularizirali francoski pisci, kot je Montesquieu. Na Hieronima samega je vplivala delitev iz 9. stoletja med Rimljani (v zdajšnjem poimenovanju Bizantinci) na eni strani ter Franki, predstavniki novoustanovljenega cesarstva pod vodstvom Karla Velikega, na drugi, ki so si s podporo papeža prizadevali za legitimizacijo zavzetih ozemelj v Italiji in priznanje kontinuitete Rimskega cesarstva, s čimer so izpodbijali nasledstvo vzhodnih sosedov kot edinih dedičev Rimljanov. Pri tem je igrala ključno vlogo Konstantinova daritev, eden najbolj slavnih ponaredkov zgodovinskih listin. S tem je bila opredeljena politika Zahoda, da cesarja v Konstantinoplu ne naslavlja z običajnim »Imperator Romanorum« (»Cesar Rimljanov«) – ta naziv je bil odtlej rezerviran za frankovskega monarha – temveč z »Imperator Graecorum« (»Cesar Grkov«), njegovo dečelo pa kot »Imperium Graecorum«, »Graecia«, »Terra Graecorum« ali celo »Imperium Constantinopolitanus«.

To je služilo Hieronimu kot precendent in ga navedlo, da vsaj delno reinterpretira zgodovino Rima v novi luči, pri čemer to ni mišljeno žaljivo, saj je svoje spremembe korektno označil kot »zgodovinopisje« in ne kot »zgodovino« sámo.

[uredi] Viri

• Dušan Ostrogorski. Zgodovina Bizanca. Ljubljana. DZS, 1961. (COBISS)
• Prokopij iz Cezareje. Pod Justinijanovim žezlom. Ljubljana. Cankarjeva založba, 1961. (COBISS)

[uredi] Zunanje povezave