Bitka na Maratonskem polju

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Današnje Maratonsko polje.

Datum:	September, 490 pr. n. št.
Lokacija:	Maraton, Grčija
Rezultat:	zmaga Grkov

Udeleženci

Atene, Plataja

Perzija

Poveljniki

Miltiad, Kalimah †

Darej I., Artafernij

Moč

ok. 10,000

ok. 20,000 (26,000 po Herodotu)

Žrtve

192 mrtvih

ok. 6,400 mrtvih

Bitka na Maratonskem polju (tudi bitka pri Maratonu) je bitka, ki je potekala na Maratonskem polju (Atika) med Grki (Atenci in Platejci) na eni strani ter Perzijci na drugi strani leta 490 pr. n. št. v času grško-perzijskih vojn. Grška koalicija je premagala perzijsko vojsko in s tem zavrnila prvi večji poskus Dareja I., da zavzame Grčijo.

[uredi] Predhodno dogajanje

510 pr. n. št. so Atenci, s pomočjo spartanskega kralja Kleomena I., izgnali atenskega tirana Hipiasa; le-ta je pobegnil na dvor Dareja I., kjer je iskal pomoč in zatočišče. Ta se je le odločil, da bo izrabil njegova poznanstva in notranja nasprotja med samimi Grki pri osvajanju in zavzetju Grčije.

Z neuspehom jonskega upora (500-494 pr. n. št.) se je Darej I. odločil kaznovati Grke v Grčiji za njihovo pomoč pri uporu maloazijskih Grkov. 492 pr. n. št. je poslal lastno vojsko pod poveljstvom svojega svaka Mardonija. Ta vojska je zajela Trakijo in prisilila Aleksandra I. Makedonskega, da je ponovno odšel na vojni pohod proti Perziji. Po nevihti v bližini Atosa, ki je uničila večino njegovega ladjevja, je bil Marodnij prisiljen končati pohod in se vrniti v Azijo.

Darej I. je zvedel od Hipija, da vplivna atenska rodbina Alkamajodinov nasprotuje Miltiadu in je pripravljena pomagati Hipiju, da se vrne kot vladar; prav tako so bili pripravljeni, da izpolnijo vse perzijske zahteve in se tako izognejo kazni za sodelovanje v jonskem uporu. Darej je hotel izkoristiti nastalo situacijo in tako osamiti Sparto ter s tem porazil dve najmočnejši sili v Grčiji. Da bi upor uspel, bi se mu moralo pridružiti tudi širše prebivalstvo in atenska vojska bi morala biti zunaj Aten.

Da bi dosegel pomoč ljudstva, je sklenil, da bo zavzel Eretrijo in katere padec bo prestrašil Atenčane. Umik atenske vojske pa je dosegel z vojsko, ki jo je vodil Artafernij, sin sardijskega satrapa in Datij, medijski admiral, ki je vodil ladjevje. Vojska je odplula v začetku septembra 490 pr. n. št. proti Maratonskemu zalivu, kjer naj bi se izkrcala in tako predstavljala grožnjo Atenam. Perzijska vojska je štela največ 25.000 pešakov in 1.000 konjenikov.

Perzijsko ladjevje je odplulo iz Samosa proti Naksosu in pristala na južni obali Euboje. Od tam so odpluli proti Eretriji. Eretrija je Atenam poslala prošnjo za pomoč, ki je sprejela prošnjo, a so potrebovali še več vojščakov. Zato so Atene poslale kurirje v Sparto in Plataje. Kurir je v Sparto prišel 9. septembra, ki je tudi pritrdilno odgovorila, a se je odzvala, da bo lahko odposlala svojo vojsko šele po koncu festivala ob polni luni (iz 19. na 20. september).

Artaferij je odposlal del vojske in začel oblegati Eretrijo. Preostala vojska, pod poveljstvom Datija, je odplula in pristala v Maratonskem zalivu.

[uredi] Uvod v bitko

Začetni položaji obeh vojska pred začetkom bitke

Atensko vojsko, močno med 9.000 in 10.000 vojščakov, je vodil polemarh Kalimah, ki je poveljeval 10 strategom (ekklesia). Pred bitko je med strategi prišlo do razkola, kako naj poteka bitka. Miltiad, ki je veljal za največjega poznavalca perzijske vojske, in štirje drugi strategi so bili za to, da se vojski spopadeta izven mesta, saj je bila perzijska vojska znana po svojih uspehih z obleganji; ostalih pet pa se je želelo umakniti za obzidje in tako pričakati napadalca. Kalimah je nato dal odločilen glas za bitko izven mesta in tako se je atenska vojska premaknila na Maratonsko polje, kjer se jim je pridružilo še 1000 Platajcev.

Tam sta si osem dni vojski stali nasproti brez sovražnosti. Deveti dan je prišla vest, da je Eretrija padla in da je tako Artafernij prost, da napade Atene. Grki so morali napasti.

Grki so tvorili osnovni bojni razpored centra in dveh kril. Ker je Kalimah pričakoval, da bodo Perzijci napadli njegova krila, jih je okrepil na račun centra. Levo krilo so predstavljali Platajci, center hopliti; glavnina grških sil je bilo zbranih na desnem krilu pod poveljstvom Miltiada. Grki niso imeli pomembnejšega števila konjenikov, tako da niso imeli samostojne konjeniške enote. Ker so se Grki zavedali moč perzijskih lokostrelcev, so spremenili sestavo falange v centru; iz izvirnih osem vrst so tvorili le štiri, podaljšane vrste, ki so bile bolj razredčene, da bi lokostrelci povzročili čim manj izgub. Krili sta ohranili izvirno, osemvrstno falango.

Ker so Perzijci pripluli, so izgubili poglavitno moč njihovega vojskovanja - konjenico. Preko morja so lahko prepeljali le 1000 konj; perzijska konjenica je predstavljala levo in desno krilo perzijskega bojnega razporeda, medtem ko so glavnino sestavljali lokostrelci. Glavnina je bila razdeljena na tri samostojne enote.

[uredi] Potek bitke

Potek bitke

Grki so istočasno napredovali s centrom in obema kriloma. Ko so se na okoli 100-150 korakov približali perzijski liniji (doseg delovanja perzijskih lokostrelcev), so razpustili strogi razpored falange in začeli urejeno teči proti Perzijcem, da bi čim prej zapustili nevarno čistino.

Perzijci so jih začeli obstreljevati in hkrati odposlali vso konjenico iz kril, da je zaustavila grški center; s tem je zavarovala prednji del, a hkrati izpostavila oba boka centra. Grški center se je moral ustaviti zaradi pritiska Perzijcev, toda obe grški krili sta prodrli globoko in tako istočasno napadli nezavarovana boka perzijske glavnine; hkrati je grški center povečal pritisk na Perzijce, ki so zdaj izgubili predhodni razpored in postali le velika gmota. Ker so bili Grki bolje oboroženi (kopja so imeli daljša), bili v naletu, imeli boljšo taktiko (dvojna obkolitev), so se začeli Perzijci umikati, dokler ni popustila vsa disciplina in se je pričel beg proti ladjam.

Grki niso takoj sledili Perzijcem, saj so se zavedali svoje šibkosti, če nimajo organizirane falange. Po reorganizaciji so napredovali proti obali in premagali perzijsko zaščitnico. Uspeli so zajeti le devet ladij, medtem ko so ostale odplule.

Herodot je navajal, da so Grki imeli 192 mrtvih, medtem ko naj bi Perzijci izgubili v bitki in med umikov (veliko jih je utonilo) okoli 6400 ljudi. Eden od padlih je bil tudi Kalimah, katerega položaj je na novo zasedel Miltiad.

[uredi] Po bitki

Takoj po bitki so Grki opravili potrebne pokopne obrede in se odpravili, da bi zaustavili Artaferija, ki je s svojim delom vojske prodiral proti Atenam. Grki so preprečili, da bi se Artaferij izkrcal, ki je tako moral odpluti nazaj v Azijo. Po bitki so prišli Špartanci na ogled bojišča in se strinjali, da so Atenci in Platajci dosegli veliko zmago.

Po legendi naj bi istočasno Atene poslali kurirja Fedipija z novico o zmagi; ta je pretekel vseh 42 km od Maratonskega polja do Aten, na cilju izustil »Zmagali smo« (starogrško Νενικήκαμεν) in na kraju umrl zaradi izčrpanosti. Njegov trud so ovekovečili na prvih olimpijskih igrah moderne dobe v Atenah z novo športno disciplino maratonom.

[uredi] Zaključek

Prva kopenska zmaga Grkov nad Perzijci je bil hkrati tudi prvi perzijski poraz po dolgih desetletjih nepremagljivosti. Ker so mnoga podjarmljena ljudstva videla, da Perzijci niso nepremagljivi, so začela lastne boje za neodvisnost; to je prisililo Perzijce, da so za nekaj let prenehali osvajati nove dežele, ampak so se osredotočili na zatrtje notranjepolitičnih težav.

Ta bitka ni bila odločilna v grško-perzijskih vojnah, je pa bila ena najpomembnejših, saj je pokazala, da lahko maloštevilni, a skupaj delujoči Grki, premagajo tudi številčne tuje sovražnike.

[uredi] Razlogi za grško zmago

[uredi] Motiviranost

Perzijsko vojsko so sestavljali predvsem najemniški vojaki, ki so se borili za tujega gospodarja ter na tujih tleh in tako niso bili pretirano motivirani. Na drugi strani je bila grška vojska sestavljena iz domačih vojakov, ki so se branili, da bi ubranili svojo domovino.

[uredi] Orožje

Grški hopliti so imeli pred lahko oboroženo perzijsko vojsko veliko prednost, saj so s svojimi dolgimi kopji zlahka odbijali napade. Imeli so tudi dobre oklepe in so bili varni pred lahkemu strelnemu orožju perzijcev.

[uredi] Taktika

Bitka je prikaz vrhunske taktike grških poveljnikov, ki so izkoristili vse prednosti, ki so jim bile dane in neprilagodljivosti perzijskega načina bojevanja, ki je bil v preteklosti zelo uspešen.

[uredi] Pomen Grčije

Grčija je bila v očeh perzijcev le obmejna provinca in je kot take niso jemali za resno grožnjo. Po porazu so zahod pustili pri miru in nadaljevali z osvajanjem drugih predelov, zato se niso odločili za vrnitev udarca, ki bi bila za grke najverjetneje usoden.

[uredi] Viri

Battle of Marathon, angleška Wikipedija
Bratož, R., Grška zgodovina, Zveza zgodovinskih društev Slovenije in Študentska založba; 2., dopolj. izdaja. Ljubljana, 2003, str. 97-101
Švajncer, J.J, Vojna zgodovina, Ljubljana: DZS, 1998, str. 77