Evropska komisija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Evropska unija
Članek je del serije: Politika in uprava Evropske unije

Trije stebri Steber I: Evropska skupnost Steber II: Skupna zunanja in varnostna politika Steber III: Policijsko in sodno sodelovanje Politične ustanove Komisija Predsednik: (José Barroso) Barosova komisija Svet ministrov in Evropski svet Predsedništvo: (Nemčija) Parlament: Predsednik: (Hans-Gert Pöttering) Evroposlanci Volilne enote Volitve 2009 2004 2007 (samo Bolgarija in Romunija) Politične skupine Odbori Sodstvo Sodišče Evropskih skupnosti Seznam članov Sodišče prve stopnje Sodišče za uslužbence Računsko sodstvo Računsko sodišče Evropske unije Finančna telesa Evropska centralna banka Evropska investicijska banka Evropski investicijski sklad Svetovalna telesa Ekonomsko-socialni odbor Odbor regij Decentralizirana telesa Agencije EU Zakonodaja Pravni red Postopek Pogodbe Predpisi · direktive · odločitve Priporočila · mnenja Z EU povezane teme Ekonomska in monetarna unija Širitev Zunanji odnosi Vseevropske politične stranke Preglednica sodelujočih strank po državah V Svetu sodelujoče stranke
Druge države prikaži • pogovor • uredi

Evropska komisija (uradno Komisija Evropskih skupnosti) je izvršilni organ Evropske unije. Sestavlja jo 25 resorjev (predsednik je vštet). Vsaka država ima v komisiji po enega komisarja. Komisijo od leta 2004 vodi predsednik José Durão Barroso iz Portugalske.

[uredi] Naloge evropske komisije

Evropska komisija je za delovanje evropske integracije najpomembnejša ustanova in gonilna sila pri gradnji Evrope. Evropska komisija ima vlogo pobudnice: le ona lahko pripravlja predloge zakonodajnih aktov, o katerih nato odločata evropski parlament in Svet Evropske unije. Ima tudi izvršilno funkcijo – skrbi za izvajanje zakonodaje in v okviru tega sprejema podzakonske akte Unije, njene pristojnosti pa segajo tudi na oblikovanje skupnih politik in nadzorovanje evropskega proračuna. Še ena pomembna naloga evropske komisije je zagotavljanje uresničevanje ustanovitvenih pogodb in kot »varuh pogodb« lahko pred evropskim sodiščem toži vse druge skupne ustanove, državo članico oziroma njeno pravno osebo (pred sodiščem prve stopnje).

Evropska komisija predstavlja EU navzven, saj se v imenu EU oziroma držav članic pogaja o širitvi Unije, trgovinskih in tarifnih sporazumih ipd., končne dogovore pa potrjuje Svet EU. Sestavlja jo 20 članov (predsednik in 19 komisarjev), ki jih predlagajo države članice in jih potrdi evropski parlament. Komisarji ne zastopajo interesov matičnih držav, ampak morajo v prvi vrsti skrbeti za splošne koristi in razvoj Unije. Komisija je za svoje delo odgovorna evropskemu parlamentu, ki ji lahko z dvotretjinsko večino izglasuje nezaupnico, kar lahko privede do odstopa celotne komisije.

Pogodba iz Nice uvaja številne novosti. Po letu 2005 bo v komisiji sedel po en komisar iz vsake države članice, ko pa bo v Unijo stopila 27. država, se število komisarjev ne bo več povečevalo. Sistem rotacije, enak za vse države, bo določal, iz katerih držav bodo komisarji v določenem mandatu. Predsednika evropske komisije bodo države članice imenovale s kvalificirano večino, in ne več s soglasjem, izbrani predsednik pa bo lahko zavrnil predlog članice za imenovanje določenega komisarja. Kot skupni organ bo komisijo še vedno izvolil evropski parlament z dvotretjinsko večino. Po novem bo moral komisar odstopiti, če bo to zahteval predsednik, z njim pa se bodo strinjali tudi drugi člani komisije. Z dvotretjinsko večino bo evropski parlament še vedno lahko izglasoval nezaupnico celotni evropski komisiji.

[uredi] Sestava Evropske komisije

Komisija pod vodstvom Joséja Durãa Barrose, ki je pričela z delom 22. novembra 2004 in ima mandat do 31. oktobra 2009 sestavlja 25 komisarjev, po eden iz vsake države članice.

José Durão Barroso (Portugalska), predsednik komisije
Margot Wallström (Švedska), prvi podpredsednik; institucionalni odnosi in komunikacijska strategija
Jacques Barrot (Francija), podpredsednik; transport
Franco Frattini (Italija), podpredsednik; pravosodje, svoboda in varnost
Siim Kallas (Estonija), podpredsednik; administrativne zadeve
Günter Verheugen (Nemčija), podpredsednik; industrija
Joaquín Almunia (Španija), gospodarstvo in monetarne zadeve
Joe Borg (Malta), ribištvo in pomorstvo
Stavros Dimas (Grčija), okolje
Dalia Grybauskaite (Litva), proračun
Benita Ferrero-Waldner (Avstrija), zunanji odnosi in evropska sosedska politika
Jan Figel (Slovaška), izobraževanje, usposabljanje, kultura in večjezičnost
Mariann Fischer Boel (Danska), kmetijstvo in razvoj podeželja
Danuta Hübner (Poljska), regionalna politika
László Kovács (Madžarska), davki in carinska unija
Neelie Kroes (Nizozemska), konkurenca
Marcos Kyprianou (Ciper), zdravje in varstvo potrošnikov
Charlie McCreevy (Irska), notranji trg in storitve
Peter Mandelson (Združeno kraljestvo), trgovina
Louis Michel (Belgija), razvoj in človekoljubna pomoč
Janez Potočnik (Slovenija), znanost in raziskave
Viviane Reding (Luksemburg), informacijska družba in občila
Olli Rehn (Finska), širitev
Vladimír Špidla (Češka), zaposlovanje in socialne zadeve
Andris Piebalgs (Latvija), energetika

Zaradi nestrinjanja Evropskega parlamenta z nekaterimi kandidati se je postopek nekoliko zavlekel in nova komisija je z delom pričela z zamudo. Najbolj spornega komisarja (zaradi preveč konservativnih stališč po mnenju socialistov) Rocca Buttiglioneja je nadomestil Franco Frattini, László Kovács je bil zaradi strokovne neustreznosti premeščen na mesto komisarja za davke in carinsko unijo, njegov nesojeni resor za energetiko pa je prevzel Latvijec Andris Piebalgs, ki je nadomestil ravno tako strokovno neprimerno rojakinjo Ingrido Udre.