Svobodno tržaško ozemlje
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 |
|
Svobodno tržaško ozemlje (kratica STO; italijansko Territorio Libero di Trieste, hrvaško Slobodna teritorija Trsta) je bila nevtralna država, ki je med leti 1947 in 1954 obstajala ob severovzhodni obali Jadranskega morja. Poleg Trsta, ki je bil sedež države, je obsegala obalni pas med Kraško planoto in morjem, prek katerega je mejila na Italijo, Slovensko primorje ter del Istre severno od reke Mirne. Svobodno tržaško ozemlje je bilo ustanovljeno leta 1947 z mirovno pogodbo, podpisano po koncu druge svetovne vojne med Italijo in zavezniškimi silami.
Leta 1921 je Italija formalno priključila dele Avstro-Ogrske, zasedene po koncu prve svetovne vojne, vključno s Trstom, Istro, Kvarnerskimi otoki in zahodno Slovenijo. Ozemlje je bilo pretežno poseljeno s Slovenci v Istri tudi s Hrvati, Italijani pa so živeli pretežno v Trstu in istrskih obalnih mestih. Slovansko prebivalstvo je bilo v 1920. in 1930. letih izpostavljeno nasilni italijanizaciji fašističnih oblasti, odziv na katero je bila tudi organizacija TIGR.
V drugi svetovni vojni se je Italija bojevala na strani sil osi. Po zlomu fašističnega režima leta 1943 je ozemlje zahtevala Jugoslavija, zasedle pa so ga nemške okupacijske sile, ki so ga držale do konca vojne. 1. maja 1945 je v Trst vkorakala 4. armada Jugoslovanske vojske z 9. korpusom slovenske NOV, 2. maja pa so z zahoda Trst dosegle tudi zavezniške sile.
10. februarja 1947 je bil v Parizu podpisan mirovni sporazum z Italijo (Pariška mirovna pogodba), s katerim je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO). Razdeljeno je bilo na dve območji. Cona A, ki je vključevala Trst, je bila pod vojaško upravo britanskih zavezniških sil, cona B, ki je zajemala Slovensko primorje in Istro, pa Jugoslovanska armada. STO tako ni nikoli zares delovalo kot enotna država, kljub temu pa je izdajalo svoj denar in poštne znamke.
S Spomenico o soglasju iz leta 1954 (t.i. londonski sporazum) je STO prenehalo obstajati, cona A je bila priključena Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z Osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.
V 1940. in v letih, ki so sledila razdelitvi STO, se je večje število (okrog 200.000) Italijanov odločilo zapustiti jugoslovansko cono in se preseliti v Italijo. Razlogi so bili različni: nekatere so vodili ekonomski razlogi, drugi so podpirali fašistični režim, tretje so z ustrahovanjem prisilili k odhodu, četrti so preprosto želeli živeti v matični državi. Na jugoslovanski strani so izseljenci znani kot optanti (iz lat. optare, »želeti, izbirati«), na italijanski kot ezuli (iz lat. exilium, »izgon«). Približno 30.000 Italijanov se je odločilo ostati in danes predstavljajo italijansko manjšino v Sloveniji in Hrvaški.
