Thomas Mann

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Paul Thomas Mann, nemški pisatelj, družbeni kritik, filantrop, esejist in Nobelov nagrajenec * 6. junij 1875, Lübeck, Nemčija, † 12. avgust 1955, Kilchberg, Švica.

Poznan je po svojih analizi in kritiki evropskega in nemškega duha na začetku 20. stoletja, v katerih uporablja modernizirane nemške in biblijske zgodbe, ideje Goetheja, Nietzscheja ter Schopenhauerja.

Vsebina 1 Življenje 2 Politična prepričanja 3 Delo 4 Glej tudi 5 Zunanje povezave

[uredi] Življenje

Mann se je rodil v Lübecku v Nemčiji kot drugi sin Thomasa Johanna Heinricha Manna, konzula (kasneje mestnega sentaorja) in žitnega trgovca, in njegove žene Júlie da Silva Bruhns, ki je bila rojena v Braziliji in je s sedmimi leti prišla v Nemčijo. Oče je umrel leta 1891, njegovo trgovsko podjetje je bilo likvidirano in mati se je s tremi mlajšimi otroki (brez Thomasa) leta 1892 preselila v München. Leta 1893 je objavjal svoje prve spise v šolskem časopisju, leto kasneje je končal gimnazijo in se tudi sam preselil v München, kjer je začel brati Nietzscheja in objavil novelo Padla. Na münchenski univerzi je Thomas z namenom postati novinar študiral zgodovino, ekonomijo, umetnostna zgodovina|umetnostno zgodovino]] in književnost. Leta 1895 je s starejšim bratom Heinrichom prvič potoval v Italijo, leto kasneje sta v italijanskem mestu Palestrina ostala poldrugo leto. Thomas je prebiral rusko in skandinavsko leposlovje. Leta 1897 je na pobudo založnika Fischerja začnel pisati roman Buddenbrookovi, leta 1898 pa je pri navedenem založniku izšlo Mannovo prvo bolj vidno delo, zbirka novel z naslovom Mali gospod Friedmann. Februarja 1905 se je Mann poročil s Katarino ('Katjo') Pringsheim, hčerko prominentne, sekularne judovske družine intelektualcev, s katero je imel šest otrok. Leta 1923 je Mannu umrla mati. Leta 1938 se je pred nacisti umaknil v ZDA, kjer je postal gostujoči profesor univerze Princeton. Med letoma 1942-1952 je z ženo živel v Kaliforniji, kjer si je pisatelj postavil svojo hišo. Leta 1944 je dobil ameriško državljanstvo.

Leta 1948 je Thomas Mann po 16 letih obiskal Nemčijo. Istega leta je naredil samomor njegov sin Klaus in umrl brat Viktor, dve leti kanseje še brat Heinrich. Leta 1952 se je Mann vrnil v Evropo in naselil v Švici, vsako leto pa je obiskoval Nemčijo, kjer je bil izjemno priljubljen. Leta 1954 se je preselil v hišo v Kilchbergu pri Zürichu, kjer je leto kasneje umrl za posledicami tromboze.

[uredi] Politična prepričanja

Med prvo svetovno vojno je Mann podpiral konservativisem cesarja Wilhelma II. in napadal liberalizem. Med prvo svetovno vojno je podpiral konservativisem cesarja Wilhelma II. in napadal liberalizem. v delu O nemški republiki (Von Deutscher Republik, 1923) je pozival nemško inteligenco, naj podpre novo Weimarsko republiko. Kasneje se je njegovo politično prepičanje postopoma nagnilo k liberalnim in demokratičnim načelom.

Oktobra 1930 je Mann v Beethovensaal v Berlinu v javenm nagovoru z naslovom „Appell an die Vernunft“ (Poziv k razumu) močno kritiziral nacizem in vzpodbujal k delavskemu uporu. Temu so sledili številni eseji in predavanja, v katerih je napadal nacizem, obenem pa vedno bolj simpatiziral s komunizmom. Leta 1933, ko so nacisti v Nemčiji prevzeli oblast, je sin Mannu svetoval, naj se zaradi njegovega spornega prepričanja ne vrača z letovanja v Švici. Kasneje so bile Mannove knjige, še posebej Buddenbrookovi, med mnogimi, ki jih je zažgal Hitlerjev režim.

Michael Harrington v svoji zbirki The Accidental Century nazorno prikaže Mannov politični zasuk od buržuaznega konservativca k levičarskem nihilistu.

[uredi] Delo

Mann je dobitnik Nobelove nagrade za književnost, predvsem po zaslugi epskega romana Buddenbrookvi (Buddenbrooks. Verfall einer Familie, 1901). Roman prikazuje zaton trgovske družine v Lübecku (temelji na Mannovi lastni družini) skozi obdobje treh generacij. Njegovo naslednje veliko delo je bil roman Čarobna gora (Der Zauberberg, 1924), v katerem študent ladjedelništva, ki je nameraval obiskati jetičnega bratranca v švicarskem visokogorskem sanatoriju, nepričakovano tam ostane več let in v tem času spoznava paleto različnih osebnosti, ki prikazujejo ideološka nasprotja in negodovanja sodobne evropske civilizacije. Ostali romani vklujčujejo Lotte v Weimarju (Lotte in Weimar, 1939), v katerem se Mann vrača v svet Goethejevega Wertherja; Doktor Faustus (Doktor Faustus, 1947), ki govori o življenju nemškega skladatelja Adriana Leverkühna, kakor ga pripoveduje neki prijatelj; Izpovedi pustolovca Felixa Krulla (Bekenntnisse des Hochstaplers Felix Krull, 1954), roman, ki ga Mann pred smrtjo ni dokončal.

Eno Mannovih največjih del je tetralogija Jožef in njegovi bratje (Joseph und seine Brüder, 1933–42), domišlijsko bogata zgodba, ki se navezuje na poglavja 27-50 v Genezi Stare zaveze. Prvi del prikazuje vzpon družine Jakoba, Jožefovega očeta. V drugem delu mladi Jožef, ki še ni gospodar svojih talentov, v svojih desetih starejših bratih vzbudi sovraštvo in ti ga prodajo v Egipt kot sužnja. V tretjem delu Jožef postane sluga visokega dvorjana Potifara, vendar se Jožef znajde v zaporu, kamor ga vržejo po tem, ko zavrne ljubezensko ponudbo njegove žene. V zadnjem delu Jožef postane upravljalec egipčanskih žitnic. Lakota prižene Jožefove brate v Egipt, kjer Jožef spretno zrežira prizor, v katerem se razkrije, bratje se pobotajo in družina se ponovno zedini.

Pisateljevi dnevniki, odprti leta 1975, pretresljivo pripovedujejo o njegovem trpljenju v zvezi s spolnostjo, ki se še posebej odraža v obsedenosti ostarelega Aschenbacha z mladim Poljakom Tadziem Mannovi noveli Smrt v Benetkah (Der Tod in Venedig, 1912). Tudi Mann sam opisuje svoja čustva do mladega violinista in slikarja Paula Ehrenberga kot 'osrednjo izkušnjo svojega srca', kljub temu pa je izbral zakon in družino. Njegova dela prikazujejo tudi druge teme v povezavi s spolnostjo, kot na primer incest.

Mann je bil humanist, ki je cenil kumulativne dosežke zahodne kulture in je verjel v nujnost vzdrževanja civilizacije proti nevarnostim propada in barbarizma. Nnjegova dela so zbirka zavedanja o številnih možnostih in napetostih, ki so s temi možnostmi neločljivo povezane .

[uredi] Glej tudi

• seznam nemških pisateljev
• seznam nemških kritikov
• seznam nemških pedagogov
• seznam nemških filantropov
• seznam ameriških pisateljev
• seznam ameriških kritikov
• seznam ameriških pedagogov
• seznam ameriških filantropov

[uredi] Zunanje povezave