Franz Liszt

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Franz Liszt

Podatki o glasbenikih
Rojstvo:	22. oktober, 1811 Doborján, Avstro-Ogrska
Smrt:	31. julij, 1886 (pri 75-ih) Bayreuth, Nemčija
Slog	romantika
Poklic:	skladatelj, dirigent, učitelj, pianist
Instrument:	klavir

Franz Liszt, (madžarsko Liszt Ferenc), madžarski skladatelj in pianist, * 22. oktober 1811 , Doborjan (Raiding) pri Eisenstadtu, Madžarska, danes Avstrija, † 31. julij 1886, Bayreuth, Bavarska, Nemčija.

Liszt je utelešal ideal romantičnega virtuoza. Njegovo obvladovanje klavirja je mejilo na demonično. Ob njegovih nastopih so poslušalci padali v ekstazo, ženske so ga oboževale, mogočniki so se mu klanjali. V življenju je dosegel vse, kar si le lahko želi umetnik. Bil je v središču evropske romantike, prijateljeval je s kronanimi glavami in z damami iz visoke družbe, poznal pa je tudi največje duhove svojega časa. Njegov opus za klavir je velikanski. Poleg dveh klavirskih koncertov ter sonate obsega vrsto krajših skladb, etud, parafraz, variacij in intimnih glasbenih utrinkov je poznan tudi po svojih simfoničnih pesnitvah.

Izid dolgoletnega prijateljevanja s priležnico Marie d'Agoult je njegova nezakonska hči Cosima, najprej poročena z dirigentom in skladateljem Hansom von Bülowom, nato pa z Richardom Wagnerjem.

[uredi] Življenjepis

Rodil se je v glasbeni družini. Njegov oče je bil pianist in je sanjal o tem, da bo njegov sin nekoč postal virtuoz. Liszt je namreč že kot otrok pokazal nagnjenost h glasbi in se je moral kljub slabemu zdravju učiti pod strogim očetovim nadzorom. Ko je bil star devet let, mu je nekaj ogrskih plemičev omogočilo študij glasbe na Dunaju.

Na Dunaju ga je poučeval nekdanji Beethovnov učenec Karl Czerny, nekaj časa pa tudi Antonio Salieri. Svoj prvi nastop je imel leta 1822, ko je zaigral Hummlov koncert in nekaj improvizacij. Naslednje leto, po koncu turneje, ga je oče odpeljal v Pariz in ga skušal vpisati na konservatorij, a mu ni uspelo. Med študijem je Liszt napisal opero v enem dejanju: Don Sancho ali Grad ljubezni (Don Sanche ou Le Château d'amour), ki je bila prvič uprizorjena oktobra 1824 v Parizu. Leta 1826 je objavil niz prvih dvanajstih etud, navdih zanje pa je našel v Bachovi glasbi.

Kot mladostnik je začel sodelovati v pariškem političnem in kulturnem življenju 19. stoletja in napisal Revolucionarno simfonijo, postal pa je tudi Berliozov, Chopinov prijatelj. Ko je leta 1832 videl Paganinija, ga je njegova virtuoznost tako navdušila, da se je tudi on odločil postati virtuoz in je pri igranju klavirja vpeljal številne tehnične novosti. Berlioz, Paganini in Liszt so v tistem času začeli moderno glasbeno dobo, s katero so odkrivali nove zmožnosti instrumentov in dajali zvoku novo podobo.

Leta 1835 je grofica Marie d'Agoult zaradi Liszta zapustila moža in živela z njim do leta 1844. Medtem so se jima rodile dve hčerki in sin.

Liszt je koncertiral po vsej Evropi. Med letoma 1839 in 1841 je spoznal Mendelssohna, Schuberta in Wagnerja. Marie d'Agoult ga je spodbudila k temu, da je skomponiral Popotnikov album (Album d'un voyageur) in Leta romanja (Annes de Pèlerinage). Zaradi spora z grofico je pozneje odpotoval v Anglijo, kjer je doživel neverjeten koncert: poslušalo ga je le deset ljudi. V naslednjih dveh mesecih je imel v Berlinu 22 koncertov. Leta 1842 je bil imenovan za kapelnika v Weimarju.

Ko je na turneji srečal svojo nekdanjo ljubezen, je nastal eden njegovih najlepših samospevov – Rad bi izginil v mraku. Leta 1848 je ob posebni priložnosti napisal Kantato za otvoritev Beethovnovega spomenika v Bonnu (Festkantate zur Enthüllung des Beethoven-Denkmals in Bonn). Liszt je občinstvo navduševal tudi s tem, da je dirigiral brez paličice in igral klavir brez partiture. V naslednjih letih se je njegovo premoženjsko stanje zelo poslabšalo.

Liszt je pionir simfoničih pesnitev za orkester – programskih del, ki pripovedujejo zgodbo na dramatičen način, npr. Mazeppa, ali se dotikajo filozofskih tem, npr. Preludiji (Les Préludes). Velik vpliv Italije na njegova dela se odraža v Petrarkovih sonetih, Po branju Danteja, Svatbi, Zamišljenemu, Utehah, Poetičnih in verskih harmonijah in 19-ih Madžarskih rapsodijah (Rhapsodies hongrosies). Znana so tudi naslednja dela: Prometej, Tassa, Tožba in zmagoslavje, Orfej, Hamlet in simfoniji Faust in Dante.

Po bivanju v Rimu se je umaknil v samostan Madonna del Rosario na Monte Mario. Tam ga je obiskal papež Pij IX. in leta 1865 je prejel nižje redove. Postal je menih in začel znova potovati. Ko je znova prišel v Budimpešto, je požel veliko zmagoslavje, vseskozi pa je bil dejaven na Weimarskem festivalu.

V Italiji je leta 1879 postal kanonik v Albanu. Leta 1885 se je kljub slabemu zdravju posvetil gostovanjem in obiskal vso Evropo in navduševal poslušalstvo.

Franz Liszt je umrl 31. julija 1886, pokopan je v Bayreuthu, nedaleč od Wagnerja.