Kljunasta flavta
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kljunasta flavta je glasbeni inštrument iz skupine pihal.
Vsebina |
[uredi] Zgodovina
Začetek kljunaste flavte (italijansko flauto dolce, francosko flûte à bec, angleško recorder, nemško Blockflöte, Schnabelflöte) sega daleč v zgodovino in je bila v rabi že pri zgodnjih ljudstvih. V Evropi naj bi se pojavila v 11. stoletju v Franciji.
Z razvojem se je tehnično izpopolnila in uveljavila kot solistični in ansambelski inštrument v obdobjih od srednjega veka do baročne dobe. Ponovno se je uveljavila v novejšem času kot koncertni inštrument za izvajanje stare in sodobne glasbe. Pomembno vlogo dobiva tudi pri glasbeni vzgoji mladine.
[uredi] Razdelitev
Družino kljunastih flavt sestavljajo sopranino, sopran, alt, tenor, bas in veliki bas.
[uredi] Opis
Kljunasta flavta ima osem luknjic. Ena je spodaj, to pokriva palec leve roke. Prosta prsta sta levi mezinec in desni palec. Navadno sta luknjici za levi prstanec in mezinec dvojni, da lažje pridemo do poltona. Flavta ima dva dela. Pri ustniku je izredno pomemben jeziček. Ta daje ton. Lahko ga poskušate zatisniti.
Kljunasta flavta ima razpon od c1 do c3. Zvok daje pihanje du ali tu. Lepo zveni topla, čista in suha, ne smemo pa pljuvati vanjo. Zato je za začetnike najboljša flavta z plastičnim ustnikom.
Flavte so lahko plastične, iz hruškovega lesa, oljke ali ebenovine. Stanejo od 5.000 (plastične) pa do 200.000 SIT (iz ebenovine). To velja posebej za alt flavte. Bas so lahko še dražje zaradi zlatih zatisnjevalk za luknjice.
[uredi] Izdelovalci
- Moeck
