Zlato

Zlato je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Au (iz latinske besede aurum) in atomsko število 79. Ta mehka, svetleča se, rumena, težka, raztegljiva, (trivalentna in univalentna) prehodna kovina, ki jo je lahko oblikovati, ne reagira z večino kemikalij, vendar jo napada klor in aqua regia. Kovina se večinoma pojavlja samorodna kot kepe v skalah in aluvialnih nanosih in je ena od kovljivih kovin.

Zlato se uporablja kot monetarni standard mnogih držav, uporablja pa se tudi kot nakit, zobozdravstvu in elektroniki. Njegova koda po standardu ISO 4217 je XAU.

[uredi] Zlato kot mineral

Po današnji klasifikaciji Huga Strunza uvrščamo zlato v bakreno skupino samorodnih prvin, kamor spadata tudi baker in srebro. Ima veliko gostoto, dobro kovnost, kovinski sijaj in dobro prevajajo toploto. Kemični simbol za zlato je Au in izhaja iz latinščine »aurum«. Atom zlata sestavlja jedro s 118 nevtroni in 79 protoni, ki ga obdaja 79 elektronov. Med seboj so atomi zlata povezani s kovinsko vezjo, elektroni pa oblikujejo med njimi elektronski oblak. Zato je zlato dober prevodnik toplote.

[uredi] Pomembne lastnosti

Zlato je kovinski element, ki je v enem kosu kaže rumene barve, a je lahko tudi črne, rdečkaste ali vijolične barve, če ga na tanko razdelimo. Od znanih kovin, je ta najbolj kovljiva in obdeljiva; 1 gram je moč sploščiti na površino 1 kvadratnega metra. Ker je zlato mehko, ga pogosto zlivajo z drugimi kovinami, da pridobi trdnost.

Zlato je tudi dober prevodnik toplote in elektrike. Nanj ne vpliva zrak in večina reagentov. Kemijsko je precej nespremenljiv na toploti, vlagi in večini korozivnih sredstev, zato je zelo primeren za rabo v kovancih in nakitu.

Barva trdnega zlata, kot tudi zelo barvite, pogosto vijolične, koloidalne raztopine, ki jo lahko naredimo iz njega, povzroči dejstvo, da plazmonska frekvenca tega elementa leži v vidnem območju, kar povzroča, da se rdeča in rumena barva odbijata, morda pa absorbira. Samorodno zlato navadno vsebuje od osem do deset odstotkov srebra, pogosto še več. Naravne zlitine z visoko vsebnostjo srebra se imenujejo elektron. Ko se količina srebra povečuje, barva postaja bolj bela in relativna gostota nižja.

Zlitine z bakrom dajejo rdečkasto kovino, zlitine z železom so zelene, zlitine z aluminijem so vijolične.

Pogosta oksidacijska stanja zlata vključujejo +1 in +3.

[uredi] Uporaba zlata

Na začetku so ga uporabljali za okras, nato je postal podlaga valutam, zaradi česar ga hranijo v normiranih kvadrih po številnih sefih bank. Danes je zlato potrebno v elektronski in računalniški industriji ter za izdelavo nakita. Vsako leto se na svetu izdela okoli 40 milijonov osebnih računalnikov in prav vsak ima vgrajene dele, ki so prevlečeni z zlatom ali so povsem zlati. Razlog je v električni prevodnosti in v tem, da s časom ne izgubi svojih lastnosti. Zlato je nepogrešljiv v laserski in optični industriji. Največji teleskop na Zemlji ima nekatera zrcala prekrita z čistim zlatom zaradi visoke sposobnosti odboja infrardeče svetlobe. Rezultat je, da je ta teleskop tako močan, da lahko zazna gorečo svečo na površini lune.

[uredi] Zlata mrzlica

Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti.
O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka. Pomagajte si tudi s Slogovnim priročnikom.

Novejšo zgodovino zlata povezujemo z zlato mrzlico, ki se je začela v Ameriki in se nato razširila v Avstralijo in Južno Afriko. Glavna značilnost novih najdb je bila v tem, da so bile omenjene dežele svobodne. Kdorkoli je našel zlato, je postal tudi njegov lastnik. Ta možnost preživetja je vzpodbudila veliko množico ljudi, ki so želeli ustvariti boljše pogoje za življenje. Kljub temu, da številni mrzlični iskalci zlata niso nikoli našli zlata, so ostajali v novih deželah zaradi drugih vzrokov. Zlata mrzlica v Kaliforniji se je začela, ko je James Marshall leta 1848 našel drobce zlata v rečnih brzicah blizu sotočja dveh rek (American and Sacramento Rivers). V naslednjih letih je na to območje prišlo zelo veliko iskalcev, ki so se pomikali vse višje proti toku reke, dokler niso našli zlata v gorah Sierre Nevade. Med iskalci zlata so bili tudi Avstralci. Eden izmed neuspešnih iskalcev zlata je bil Edward Hargraves. Sklenil se je vrniti v Avstralijo v upanju, da bo našel zlato v podobnih področjih kot so v Kaliforniji. V samo enem tednu mu je to uspelo (leta 1850) v področju Bathurst, zahodno od Sydneyja. S tem se je začela avstralska zlata mrzlica. Z vedno novimi najdbami se je leta 1851 priselilo v Avstralijo veliko ljudi z veliko željo pa boljšem življenju. V Južni Afriki je leta 1886 našel zlato George Harrison, ko je kopal temelje svoje bodoče hiše. Leto zatem so znanstveniki iz Glasgowa patentirali proces ekstrakcije zlata iz rude s pomočjo cianida. S tem so postala zanimiva tudi manj bogata nahajališča. Mrzlica na Aljaski se je začela. Ko sta dva iskalca med ribarjenjem v reki Klondike našla zlato. Leta 1898, dve leti za prvim odkritjem zlata na tem področju, je bila zadnja zlata mrzlica 19. stoletja. Tudi v Novi Zelandiji se zgodila zlata mrzlica.Leta 1862 sta Hartly in Reilly nasejala 87lb(39.5kg)zlata v dveh mesecih ob reki Clutha pri zdajsnjem Cromwellu v centralnem delu juznega otoka nove zelandije v podrocju imenovano Otago.Po njihovem odkritju zlata se je mrzlica razsirila v bliznje reke ki se izlivajo v reko Clutha.Najvec zlata se je nasejalo v reki The Shotover river ki velja za najbolj bogato reko z zlatom na svetu. V naslednjih 5 letih so sejalci zlata generalno presejali vecino rek in nekje od leta 1865 so zaceli sejalci zlata zaceli lomit kremen na katerega se je je nalepilo zlato ob izvoru.ta zlomljen kremenčev prah in mali delci zlata so se ponavadi dali v vecijo posodo(podobno mešalcu za beton> skupaj z vodo in živim srebrom.Ob premešavanju se je tako zlato vpilo v živo srebro katerega so kasneje vzeli iz mešalca in so ga z destilacijo locili od zlata.Ta metoda je popolarna se dandanes.Ob vsej zlati mrzlici so sejalci zlata spregledali velike nanose zlata katerega morje vsak dan s plimo nanese na plaže.