Zgodovina Črne gore
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Zgodovina Črne gore se začne v zgodnjem srednjem veku po prihodu Slovanov v dele bivše rimske province Dalmacije, ki je danes znana pod imenom Črna gora.
Vsebina |
[uredi] Turška nadvlada
Glavni članek: Propad Otomanskega cesarstva.
Črna gora je sicer priznavala turško oblast, vendar so si črnogorska plemena nenehno prizadevala, da bi se otresla turške oblasti. Boj proti Turkom je bila tudi edina skupna stalnica, ker so bila sicer plemena, med katerimi so bili največji Vasojevići, pogosto sprta, pazila so na svojo plemensko samostojnost, držala so se svojih starih plemenskih običajev, med katerimi je bila še zelo živa t.i. krvna osveta. V boju s Turki so se Črnogorci povezovali z Benečani in tudi z Avstrijci. Že v začetku 18. stoletja je cetinjska metropolija postala nasledstvena v družini Petrović Njegoš, poznejši vladarski hiši. Pod cetinjsko škofijo so zdaj spadali tudi pravoslavni verniki v Boki Kotorski. Na pritisk Benečanov je bil uveden položaj guvernadurja, ki je bil druga osebnost v Črni gori in je dejansko ščitil predvsem trgovske interese Benečanov. Prve poskuse centralne oblasti je uvedel Ščepan Mali, imenovan Lažni car, ki je z ostrimi kaznimi omejil krvno osveto in nekoliko pomiril medplemenske spore. Leta 1771 je uvedel prvo stalno sodišče, sestavljeno iz 12 plemenskih poglavarjev, osnoval je prvo stalno telesno stražo, poskušal izpeljati prvi popis prebivalstva ter gradil prve ceste. Leta 1773 je bil žrtev atentata.
Še pomembnejše je bilo vladanje vladike Petra I. Petrovića Njegoša, ki je bil ideolog črnogorske enotnosti in začetnik moderne črnogorske države, verski poglavar široke izobrazbe in z izrazitim literarnim darom, kar se je kazalo predvsem v njegovih znamenitih poslanicah plemenskim poglavarjem. Na zboru plemenskih starešin v Stanjevićih 1789 je bil sprejet njegov Zakon opšći crnogorski i brdski ali zakonik Petra I., osnoval je osrednji sodni organ (kuluk), iz najodličnejših mož pa ustanovil svojo sicer maloštevilno oboroženo stražo 25 mož, ki so se imenovali perjaniki in so bili prva črnogorska policija. Plemenska skupščina mu je zaupala vrhovno poveljstvo nad vojsko in zunanjo politiko. Ker je imel tudi najvišjo cerkveno oblast, je postal najodločilnejša oseba med Črnogorci. Uvedel je plačevanje davka od hiš, kar pa je državi prineslo le malo dohodkov, saj je bila Črna gora redko poseljena in revna dežela z zelo malo obdelovalne zemlje, zato je bila njena največja težava, kako obvarovati prebivalstvo pred lakoto. Napadi na turške trgovce, plen od ropanja in bojevanja so bili ob skromni živinoreji in kmetijstvu glavni vir preživetja. Mest in cest ni bilo, še Cetinje je v 40. letih 19. stoletja imelo le 9 hiš.
[uredi] Začetki samostojnosti
Po zmagi nad Turki 1796 so se črnogorska plemena združila z brdskimi, 1805 je Boka Kotorska pripadla Franciji in bokeljski uporniki so se s Črnogorci in s pomočjo ruske mornarice zaman upirali Francozom. Po porazu Napoleona so Črnogorci 1813 zasedli Budvo, Kotor in Hercegnovi ter oktobra 1813 razglasili združitev Črne gore z Boko, vendar je po sklepu dunajskega kongresa 1815 Boka Kotorska pripadla Avstriji.
Osrednja oblast v Črni gori se je še bolj utrdila v času vladanja Petrovega naslednika vladike Petra II. Petrovića Njegoša, ki je že 1831 ustanovil senat s sedežem na Cetinju; načeloval mu je vladika s še 12 uglednimi ljudmi (ne le s plemenskimi poglavarji), združeval pa je zakonodajno, sodno in izvršno oblast. Imel je funkcijo vlade. Nižji organ je bila 32-članska gvardija, ki je skrbela za red in mir po deželi ter tam izvajala tudi sodno oblast. Vlogo policije so še naprej opravljali perjaniki. Vse te tri institucije so bili prvi organi osrednje oblasti v Črni gori. Njihovi predstavniki so dobivali plačo in nastajati je začel birokratski aparat. Njegoš je dobival stalno denarno pomoč od Rusije, uvedel pa je tudi davke in jih redno pobiral ter tako začel uvajati državne finance.
Leta 1832 je odpravil guvernadurstvo, ki je predstavljalo nevarnega nasprotnika vladike in eksponenta najprej Benetk, pozneje pa Avstrije. Leta 1842 je bila opravljena tudi razmejitev med Črno goro in Avstrijo. Njegoš je začel uvajati osnovno šolstvo in 1834 spet odprl tiskarno na Cetinju, ki je delovala že v 15. stoletju. Bil pa ni le vladar, pač pa tudi največji črnogorski pesnik (Gorski vijenac), pisal je tudi filozofske spise (Luča mikrokozma).
[uredi] Razvoj Črne gore
Črna gora je bila ob Njegoševi smrti 1851 dejansko samostojna država s priznanimi mejami, ni pa bila priznana še mednarodnopravno. Bila je majhna in revna državica z zelo malo obdelovalne zemlje in razvoj države je terjal ne le enotni notranji trg, pač pa tudi razširitev ozemlja, da bi država postala sposobna za samostojno ekonomsko življenje. Njegošev naslednik je z rusko pomočjo postal Danilo, ki se je 1852 razglasil za kneza, začel vladati absolutistično in kmalu zatrl vsako opozicijo. Po porazu s premočno turško vojsko 1852 je knez ustanovil svojo knežjo gardo in opravil popis vojske (vojni obvezniki so bili vsi moški med 16. in 60. letom starosti), vojska je tako postala glavni steber knezove oblasti, pomembno vlogo pa je imela tudi pri utrjevanju državne oblasti. S pomočjo plemenskih poglavarjev je knez utrdil državno oblast, pleme je zdaj postalo administrativno-teritorialna enota. Izpopolnjen je bil davčni sistem in uvedene carine, 1855 pa sprejet splošni državni zakon. Na priporočilo Rusije Črna gora ni sodelovala v krimski vojni, zaradi poraza Rusije v tej vojni pa se je njeno mednarodno priznanje zavleklo do berlinskega kongresa. Ruski poraz je vplival tudi na črnogorsko zunanjo politiko, ki se je za desetletje naslonila na Avstrijo. Leta 1859 so Črnogorci na Grahovcu premagali Turke in Turčija je pristala na razmejitev med državama. Leta 1860 je bil knez Danilo ubit v atentatu, zamenjal pa ga je knez Nikola, ki je bil zadnji knez, od 1910 pa tudi prvi in edini črnogorski kralj. Novi knez je nadaljeval politiko prejšnjega. Najprej je moral 1862 podpisati sporazum s Turki, saj je le s posredovanjem velesil Črno goro rešil pred turško zasedbo. Leta 1866 je Črna gora sklenila zvezo s Srbijo, ki ji je veliko pomagala pri reorganizaciji vojske in dobavi orožja.
Na čelu države je bil še vedno knez s praktično neomejeno oblastjo, vlado in vrhovno sodišče je predstavljal 12- do 16-članski senat, ki ga je imenoval knez iz vrst uglednih plemenskih poglavarjev. Osnovna upravna enota je bila kapetanija. Vse do 1868 državna lastnina ni bila ločena od knezove osebne in ta jo je trošil po svoji volji in preudarku. Leta 1874 je bil senat številčno zmanjšan, ostala mu je le še sodna oblast. Imenovane so bile nove uprave kot zametki ministrstev, ki so bila uvedena 1879, senat pa je tedaj postal vrhovno sodišče.
Ekonomsko je bila država zelo slabotna, maloštevilno obrt pa so obvladovali Turki in Avstrijci. Do 1878 ni bilo nobene ceste za vozove. Izvažali so le meso, les in ribe. Rusija je državi dajala stalno subvencijo za državne in cerkvene potrebe. Od industrijskih podjetij je delovala le ena žaga, glavna gospodarska panoga pa je bila ekstenzivna živinoreja. Leta 1870 je glavno mesto Cetinje imelo le 500 prebivalcev in 115 hiš, 1860 je bila v vsej državi le ena šola, 1871 je začel izhajati prvi časopis.
Po uporu v Bosni in Hercegovini 1875 se je tudi Črna gora vpletla v vojno s Turki in jih nekajkrat premagala. Na berlinskem kongresu je Črna gora končno dobila mednarodno priznanje, pa tudi ozemeljsko se je močno povečala, saj je dobila Nikšić, Kolašin, Bar in Ulcinj, kar je bilo zelo pomembno za njen gospodarski in družbeni razvoj. Ozemeljsko se je zdaj skoraj podvojila. Na novo pridobljenih ozemljih je takoj odpravila turški fevdalni sistem, vendar je bila drobna kmečka posest še naprej značilnost v agrarnih odnosih. S to delitvijo zemlje so večji del dobili knez in državni funkcionarji. Ena najbolj pomembnih pridobitev so bila mesta in izhod na morje. Zdaj je zaživelo gospodarstvo in nastajalo je tudi meščanstvo. V državo je začel pritekati italijanski in avstrijski kapital in 1906 je država dobila svojo valuto - perper. Začeli so graditi ceste in jih do preloma stoletja zgradili okrog 450 km. Nastajala so podjetja za predelavo lesa, izdelavo tobaka in piva. Razvijale so se banke in hranilnice, vzpostavljale so se telegrafske in telefonske povezave.
Leta 1879 so bila ustanovljena ministrstva in veliko sodišče. Knez je še vedno imel vse zakonodajne pravice. Upravno je bila država razdeljena na nahije, te pa na kapetanije. Istega leta so bile ustanovljene prve enote redne vojske in prve vojaške šole. Izoblikoval se je pravni sistem in 1888 je bil sprejet splošni imovinski zakonik. Nastajajoče meščanstvo in inteligenca sta vplivali na razvoj političnega življenja in v začetku devetdesetih let je Črna gora dobila prvo demokratično opozicijo, ki pa jo je knez preganjal in njeni voditelji so morali v izgnanstvo. Knez si je pridobil ugled z veščo ženitveno politiko, ko je šest svojih hčera poročil na različne evropske dvore.
Opozicija proti avtokratskemu knezovemu vladanju in njegovemu birokratskemu aparatu pa je vztrajno naraščala in oktobra 1905 je knez Nikola izdal ustavo, po kateri je Črna gora postala ustavna, ne pa parlamentarna monarhija. Vlada ni bila odgovorna skupščini, pač pa knezu, ki je imenoval vse uradnike. Še istega leta so bile prve volitve v parlament in 1907 sta bili ustanovljeni prvi dve stranki: Narodna stranka prava ali pravaši in Klub narodne stranke ali klubaši, ki je zbral vso opozicijo. Med obema strankama se je ves čas bil oster politični boj, knez pa je klubašem pripisoval podpiranje Srbije. Leta 1907 je izbruhnila bombaška afera, ko je nekaj klubovih privržencev dobilo iz Srbije bombe za boj proti knezu. Najuglednejši klubaši so bili obsojeni na smrt ali visoke zaporne kazni. Leta 1909 je izbruhnila nova afera, kolašinska, ki je bila nadaljevanje prejšnje. Odnosi s Srbijo so bili od 1903 slabi, celo na robu vojne. Knez se je namreč počutil ogrožen zaradi srbske dinastije in velikosrbskih politikov in tudi zato se je zaradi prestiža 1910 okronal za kralja.
Ker sta Rusija in Avstro-Ogrska hoteli imeti na tem delu Balkanskega polotoka mir, sta podpirali kralja Nikolo, zlasti Rusija mu je finančno veliko pomagala, ruski car pa je celo dejal, da mu je Nikola edini prijatelj. Po 1908 je avstrijski vpliv zamenjal italijanskega, Italija pa je tudi podpirala Črno goro proti nastajajoči Albaniji. Leta 1912 je Črna gora prva začela sklepati dvostranske sporazume, ki so privedli do balkanske zveze, prva je tudi začela balkansko vojno. Po koncu druge balkanske vojne so bili Črni gori dodeljeni Sandžak, Plevlja, Bijelo Polje, Berane, Pec, Gusinje, del Skadarskega jezera. Ozemeljsko se je Crna gora povečala od 9000 na 14.500 km2, po številu prebivalstva pa od 275.000 na pol milijona.
[uredi] Črna gora med prvo svetovno vojno
[uredi] Črna gora med drugo svetovno vojno
[uredi] Črna gora v SFRJ
[uredi] Srbija in Črna gora
Ta zgodovinski članek je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.
