Martin Heidegger
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Martin Heidegger, nemški filozof, * 26. september 1889, Meβkirch, Nemčija, † 26. maj 1976, Freiburg.
Heidegger je eden najpomembnejših sodobnih nemških in evropskih filozofov. Študiral je na univerzi v Freiburgu pod mentorstvom Edmunda Husserla, utemeljitelja filozofske smeri fenomenologije. Tam je leta 1928 postal profesor. Imel je neizmeren vpliv na številne filozofe in filozofske usmeritve, ki so prišle za njim. Nekateri izmed njegovih študentov so bili Hans-Georg Gadamer, Hans Jonas, Emmanuel Levinas, Hannah Arendt, Leo Strauss, Xavier Zubiri in Karl Löwith. Po drugi strani je seznam tistih, ki so njegovo filozofijo študirali in jo vključevali v svoja dela še daljši, med njimi so tako zveneča imena kot je Maurice Merleau-Ponty, Jean-Paul Sartre, Jacques Derrida, Michel Foucault, Jean-Luc Nancy in Philippe Lacoue-Labarthe, če jih naštejemo samo nekaj.
Ne glede na njegovo navezanost na fenomenologijo velja Heidegger in njegova filozofija za temelj naslednjih filozofskih smeri: eksistencializem, dekonstruktivizem, hermenevtika in postmodernizem. Heidegger je ustvaril filozofijo v kateri trdi, da narava človekovega obstoja vključuje njegovo aktivno delovanje v svetu. Poskušal je tudi preusmeriti zahodno filozofijo stran od metafizičnih in epistemoloških vprašanj in bolj poudarjati ontološka vprašanja, kot je recimo vprašanje »biti« oziroma ultimativnega pomena obstoja. Vprašanje po biti je namreč temeljno vprašanje v katerem se suče mišljenje »zahodnega« sveta, njegovi začetki pa segajo že v čas starih Grkov in predvsem Parmenida, ki se je prvi vprašal po biti in tudi opozoril na njeno sopripadnost z mišljenjem. Posledično se je izoblikovala ontološka diferenca med bitjo in bivajočim, ki se pozneje usodno vgradila v naše »zahodne« metafizične jezike. Ker pa je v 19. in predvsem v 20. stoletju postala bit ne-bistvena, je postalo ne-bistveno tudi mišljenje in sama govorica. To se je zgodilo z Georgom Wilhelmom Friedrichom Heglom, ki je mišljenje in bit ponesel v absolutno sopripadnost. Od začetka 19. stoletja dalje se več ne sprašuje po biti, bit je dokončno postala nekaj odvečnega, nekaj ne-bistvenega. Danes se filozofske debate, v veliki meri prav po zaslugi Heideggra, tako vedno bolj sučejo okoli problema, kako naj se rešimo iz tega »dogodja« (Ereignis) ne-bistva biti, kako se naj torej rešimo iz prazne in totalizirajoče biti, ki nas je v 20. stoletju popeljala v najhujše strahote in katastrofe povzročene prav od modernega človeka. Kako naj se današnje človeštvo sploh ove nevarnosti v kateri smo se znašli. Nevarnost, ki se je pojavila kot "postavje" (Gestell), kot sebe za(s)tirajoči izziv, ta nevarnost namreč ni nič bivajočega, je zgolj posledica "dogodja" (Ereignis). Je posledica stoletnega, pravzaprav tisočletnega raznosa, kot kroženja biti in bivajočega, šele tako smo namreč lahko prišli tudi do ne-bistva biti in celo ne-bistva govorice, ki temeljno določa človeka. Znašli smo se v veliki nevarnosti, ki pa se je človeštvo (še vedno) ne zaveda.
Heidegger danes velja za verjetno najvplivnejšega in najpomembnejšega filozofa 20. stoletja, hkrati pa tudi za eno najbolj spornih oseb med filozofi. O njem kroži ogromno napačnih govoric, kot je na primer, da je Heidegger mislec oziroma filozof biti. Heidegger je mislec, ki je opozoril na ne-bistvo biti po dovršitvi metafizike. Misleci biti so po Heideggru vsi filozofi od starih Grkov pa do Hegla in Nietzscheja. V slednjem vidi Heidegger skrajno dovršitev metafizike, prestop njene notranje meje v mišljenju Biti kot Volje do moči. Nietzsche je tako igral ključno vlogo v Heideggrovi ocene sodobnosti kot dobi prevladovanja tehnike (postavja) in njenega preboletja.
Vsebina |
[uredi] Obdobje Biti in časa
Njegovo temeljno delo,Bit in čas (Sein und Zeit), je izšlo leta 1927. Osnovni projekt knjige je, povedano na kratko, mišljenje Biti skoz človeško končnost (smrtnost). V Biti in času Heidegger prvič odpre teme, ki ga bodo zaposlovale čez celotno življenje: pozabo Biti, razmerje med mišljenjem in Bitjo, zgodovina metafizike ter človekova končnost in iz smrtnosti izhajajoča vpetost v časovnost. V obdobju Biti in časa, ki ga Heideggrovi raziskovalci pogosto imenujejo obdobje pred obratom (die Kehre), je Heidegger razumel svoj projekt branja zgodovine metafizike kot destrukcijo . Destrukcija pomeni v jeziku Hedieggra zvajanje neke "zgodovinske postaje metafizike" na njeno tematizacijo Biti (Jacques Derrida, vplivni francoski mislec druge polovice dvajsetega stoletja, je v svoj teoretski okvir prevedel ta termin kot dekonstrukcija).
Tematizacija Biti se lahko po Biti in času izvršuje samo v tistem bivajočem, ki mu gre za Bit samo. To je človek, a vendarle ne človek, o katerem govori zgodnjemu Heideggru sodobna filozofska antropologija, tako kot tudi ne človek v smislu subjekta, novoveški človek, kot ga je opredelil Descartes. V Biti in času gre za človeka, v kolikor je smrten, v kolikor mu gre za lastno Bit, in to dimenzijo človeškosti, ki jo Heidegger imenuje tubit (Dasein, dobesedno tu-biti, tudi eksistenca), je metafizika vseskozi pustila neizprašano.
V tej točki se srečujeta dva navidez ločena projekta Biti in časa. Prvi projekt, branje (destruiranje) zgodovine metafizike, ter drugi, analitika tubiti. Hediegger analizira eksistenciale (kar bi grobo ustrezalo kategorijam klasične metafizike) vesti, tesnobe, skrbi, pripravnosti iz vidika smrtnosti (torej, iz vidika razmerja do Biti), kar omogoča navezavo na zgodovino metafizike kot zgodovino mišljenja in pozabe Biti.
Okoli Biti in časa so se razvnele mnoge kontroverze. Dejstvo je, da je bilo besedilo mišljeno le kot prvi del širše celote, ki mu bi naj sledil drugi del, ki se obrne k mišljenju časovnosti. Zadnja poglavja, kjer Heidegger problematizira zvajanje časa na prostor in sedanjost (vulgarna koncepcija časa), ki bi naj zaznamovalo vso mišljenje časa od Aristotela in Hegla do Bergsona, ponuja zgolj namige o tem, kako naj bi izgledal drugi del Biti in časa. Raziskovalci niso enotnega mnenja: nekateri trdijo, da je vplivna Heideggrova študija Kanta, Kant in problem metafizike, najboljši približek zgodnjega Heideggrovega mišljenja časa in časovnosti, drugi indici kažejo na besedilo Uvod v metafiziko in pozno predavanje Čas in bit.
Odzivi na Bit in čas so bili in so še kar dvoumni. Bit in čas naj bi bila tista knjiga, ki je v mišljenju odprla dvajseto stoletje: v njej lahko najdemo nastavke tako za Sartrov eksistencializem, Gadamerjevo rehabilitacijo hermenevtike, kot tudi izhodišče za poznejšo fenomenologijo (Levinas), postmodernizem in dekonstrukcijo (Derrida, Nancy). A nekatera druga branja Biti in časa trdijo, da Heidegger vsaj s tem delom ni presegel metafizike, in zdi se, da jih Heidegger s svojim obratom mišljenja Biti tako onkraj bivajočega kot tudi onkraj smrtne tubiti potrjuje. Že Heideggrov učitelj Husserl je denimo bral delo kot antropološki odmik od fenomenologije. Bit in čas je dvoumen tudi zaradi svojih političnih implikacij: posvetilo Husserlu (ki je bil judovskega porekla), ki je spremljalo prvih par izdaj Bit in časa, je Heidegger v času nacizma umaknil.
[uredi] Po Biti in Času
Točko obrata zgodnjega Heideggra v poznega je nemogoče natančno locirati. Lahko rečemo, da so za poznega Heideggra značilni opustitev terminologije analitike tubiti, opustitev mišljenja biti in časovnosti iz horizonta smrtnosti tubiti ter obračanje k poetičnemu ter predsokratski misli. Predsokratiki Heraklit, Parmenid, Anaksimander ter pesniki Stephan Georg, Rainer Maria Rilke ter zlasti Friedrich Hoelderlin postanejo Heideggrovi glavni sogovorniki.
Med njegovimi sicer številnimi deli, zapisi in predavanji po Biti in času, so morda najbolj znana še:
Kant in problem metafizike (1929), Uvod v metafiziko (1935, izdano 1953), Prispevki k filozofiji (1936-38), Vprašanje o tehniki (1949), Kaj je mišljenje (1954), Načelo zadostnega razloga (1955-56), Identiteta in diferenca (1955-57), Na poti h govorici(1959).
[uredi] Heidegger na Slovenskem
Eden izmed prvih mislecev, ki je v Slovenski filozofski prostor uvedel Heideggrovo misel, je bil poleg Vanje Sutlića in jugoslovanske filozofske skupine Praxis Dušan Pirjevec. Tine Hribar in Ivo Urbančič sta prva temeljita slovenska Hedieggrova. Prvi je tematiziral zlasti problem ontološke diference, razlike med Bitjo in bivajočim, ki bi jo naj zgodovina metafizike zastrla (paradigma te pozabe je Tomaž Akvinski, ki je izenačil bit z vrhovnim bivajočim, Bogom. V obdobju po osamosvojitvi je večina Hribarjevih filozofskih razmislekov posvečena svetosti življenja, pustiti Biti kot izstopom iz nasilja metafizike ter refleksiji slovenske zgodovine. Ivan Urbančič (tako kot deloma tudi Hribarjeva) pa preučuje predvsem dvoumno razmerje med Heideggrom in Nietzschejem, filozofsko in tudi širše politično so odmevni njegovi razmisleki o sedanjosti v horizontu Heideggrovih pojmov tehnike ter Zaratustrovega nauka.
Dean Komel, naprepoznavnejši predstavnik srednje generacije slovenskih heideggerjancev, v svojem delu problematizira današnji status humanistike ter filozofije. Pomembne teme njegovega mišljenja so tudi sodobnost kot taka, govorica in hermenevtična razdelava evropske kulture skoz pojem vmesnosti.
Hediegger je po zaslugi uveljavljenosti fenomenologije na oddelku za filozofije Filozofske fakultete v Ljubljani naletel na velik odziv tudi med mlajšimi slovenskimi filozofi. Jan Bednarik se ukvarja z italijansko recepcijo Heideggra (s šibko mislijo), Janko Lozar z razmerjem med Nietzschejem in Heideggrom ter afektivnostjo, Branko Klun s teološkimi navezavami na Heideggra.
