Romanika
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Romanika, romanska umetnost, evropski umetnostni slog od 11. stoletja. do 13. stoletja
Romanika je slogovno obdobje v evropski umetnostni zgodovini v visokem srednjem veku, nastalo v prvi četrtini 11. stoletja in je trajalo do začetka 13. stol., v nekaterih državah pa še do 14. stoletja. Romanika je izrazito samostanska umetnost, ki se je pojavila v Franciji in Španiji, ter je razen Italije kmalu zajela tudi Nemčijo in Anglijo.
[uredi] Arhitektura
Romanska umetnost je razvila zelo mogočen slog v arhitekturi cerkvenega stavbarstva. Iztopajo predvsem cerkvene zgradbe, ki jih je s svojo mogočnostjo zaznamovala bazilika. Bazilika je zgradba v obliki latinskega križa v tlorisni zasnovi, z obokom pokrita glavna ladja in z več prečnimi ladjami, oltarjem, apsidno kupolo in enim ali dvema zvonikoma. Debeli zidovi, mogočni stebri, ozka okna in veliki portali so dajali cerkvi mogočen videz.
Na Slovenskem so stare romanske stavbe pozneje večinoma predelali z gotskimi elementi. Med vidnješe in ohranjene spomenike iz te dobe spadata cerkev samostana v Stični in kapela na Malem gradu v Kamniku.
[uredi] Kiparstvo
Medtem, ko se je romanska arhitektura zgledovala v rimski arhitekturi, se kiparstvo ni navezovalo na antične zglede. Iz tega obdobja poleg redkejših mogočnih prosto stoječih skulptur prevladuje predvsem reliefna plastika. V povezavi z arhitekturo so nastali mogočni kipi s strogimi kretnjami in geometrijsko ritmiko črt. Poleg kamnitih so v tistem obdobju ustvarjali tudi lesene plastike, ki pa se za razliko od kamnitih niso ohranile v velikem številu.
[uredi] Glasba
V glasbi se je v času romanike pričel uveljavljati enoglasni slog (koral), ter nove oblike glasbe (sekvenca) in dvoglasni slog (organum).
