Aristarh

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Aristárh (grško Αρίσταρχος ο Σάμιος: Aristarhos o Samios), grški astronom in matematik * 310 pr. n. št., Samos, Grčija, † okoli 230 pr. n. št., Aleksandrija.

Kip Aristarha na Univerzi v Solunu

Po vsej verjetnosti je bil Aristarh prvi astronom, ki je predlagal, da Zemlja kroži okoli Sonca in, da so planeti podobni Zemlji in prav tako krožijo okoli Sonca. Njegove astronomske zamisli niso z lahkoto sprejemali in so bile nepomembne v primeri z Aristotelovimi in Ptolemejevimi. V celoti so jih sprejeli v Kopernikovem času skoraj 2000 let pozneje.

Že mlad je prišel v Aleksandrijo. Bil je Stratonov učenec. Prvi je postavil domnevo, da je Sonce središče Vesolja zaradi česar so ga obtožili brezboštva in ga izgnali iz Aten.

Vsebina

1 Heliocentrizem
2 Velikost Lune
3 Razdalja med Zemljo in Soncem (astronomska enota)
4 Koledar
5 Glej tudi
6 Zunanje povezave

[uredi] Heliocentrizem

Edino Aristarhovo delo, ki se je ohranilo do danes O velikostih in oddaljenostih Sonca in Lune, temelji na geocentričnem modelu. Preko navedb drugih avtorjev pa vemo, da je Aristarh napisal še drugo knjigo, kjer je predlagal še domnevo heliocentričnega modela. Arhimed je v delu Peščeni račun zapisal:

»Ti, kralj Gelon se zavedaš in veš, da večina astronomov označuje 'vesoljstvo' kot kroglo, katere središče sovpada s središčem Zemlje, njen polmer pa je enak ravni črti, ki povezuje središči Sonca in Zemlje. To je obče mnenje kot si slišal od astronomov in tako navajajo v svojih spisih. Vendar je Aristarh privlekel na dan knjigo, ki vsebuje določene različne domneve z risbami, kjer se kot posledica vzetih predpostavk zdi, da je vesoljstvo precej večje od ravnokar omenjenega. V njegovih domnevah zvezde stalnice in Sonce ostajajo nepomični, Zemlja se giblje okoli Sonca po obsegu kroga, Sonce leži v središču njenega tira in krogla nepomičnih zvezd, ki leži v istem središču kot Sonce, je tako velika, da je krog v katerem predpostavlja Zemljino kroženje v takem sorazmerju z razdaljo nepomičnih zvezd kot središče krogle, s to površino.«

Aristarh je tako verjel, da so zvezde neskončno daleč. To je podkrepil z opažanjem, da ni nobene vidne paralakse, opazovanega gibanja zvezd glede druge na drugo med gibanjem Zemlje okoli Sonca. Zvezde so v resnici veliko dlje kot so menili v antiki, saj zvezdno paralakso lahko zaznamo le z daljnogledi. Geocentrični model je imel enostavnejšo in boljšo razlago za nepojavljanje parlakse. Zavračanje heliocentričnega pogleda je bilo navidezno kar možno, kar nam nakazuje naslednji odlomek Plutarhovega besedila (O navideznem videzu Lunine krogle):

»Lucij (Lucius) se je nasmehnil in rekel: 'Moj dragi, samo ne obtoži nas pred sodiščem zaradi brezboštva, kot je Kleant, [Aristarhov sodobnik] mislil, da je dolžnost starih Grkov obtožiti Aristarha iz Samosa zaradi brezbožnosti, ker je pognal v gibanje Srce vesolja [to je Zemljo]' Aristarh je namreč poskusil rešiti opazovano s privzetkom, da nebo stalnic in nebesa mirujejo, Zemlja pa se giblje po poševnem krogu, poleg tega pa se istočasno še vrti okoli lastne osi. Kar nas zadeva, ne postavljamo nobene trditve. Toda ali nekdo, ki razglaša, da je Luna podobna Zemlji, moj dragi, ne obrača spodnjega navzgor bolj kot vi? Zemljo pustite prosto lebdeti v zraku, čeprav je veliko večja kot Luna. Kot je znano, merijo astronomi njeno velikost pri Luninem mrku ob prehodu skozi zemeljsko senco po času, ko se mudi v njej'.«

Lahko, da je na osnovi sicer dokaj nenatančnih izidov Aristarh sklepal, da manjša Zemlja kroži okoli Sonca, kot manjša Luna kroži okoli Zemlje, in ne obratno, saj je bil mnenja, da mora vedno manjše telo krožiti okoli večjega. Na osnovi tega je zagovarjal heliocentrično sliko, za katero pa je bilo še prezgodaj, čeprav so jo še pred njim predlagali Filolaj, Hiket, Ekfant in Heraklit Pontski. Leta 260 pr. n. št. je tako pokazal, da lahko gibanja nebesnih teles preprosto pojasnimo, če vzamemo, da vsi planeti skupaj z Zemljo krožijo okoli Sonca. Zdelo se je, da zvezde mirujejo, če izvzamemo njihovo navidezno gibanje zaradi vrtenja Zemlje. Zato je sklepal, da so od nas tudi neskončno oddaljene. Zaradi teh pogledov je bil znan kot antični Kopernik. Zdi se, da je Kopernik poznal njegove zamisli, ker jih je omenil v odstavku, ki ga je pozneje umaknil iz svoje knjige, ker morda ni hotel zbuditi dvomov v svojo izvirnost.

V svojem omenjenem delu je Aristarh podal metodo s katero te količine računamo. Njegova metoda je bila v bistvu pravilna, vendar so bile njegove izračunane vrednosti zaradi njegovega pomanjkljivega matematičnega znanja in zaradi premalo natančnih inštrumentov napačne. Poskušal je povezati astronomska opazovanja in računanje. Iz izidov pri računanju je izpeljal sklep, na katerem je zgradil svojo osnovno zamisel. To je bil drug zgodnji zgled za medsebojni vpliv merjenja in računanja. V resnici so bili njegovi podatki grobi in bi danes veljali bolj za ocene. Vseeno pa smemo v njegovem dokaj osamljenem prizadevanju videti vmesni korak na poti od kvalitativnega pogleda do natančnega računanja. Izhajal je od privzetkov in podatkov:

Luna dobi svetlobo od Sonca in jo odbija,
Zemlja je kot točka v središču krogle, po kateri se giblje Luna,
ko je ob prvem ali zadnjem krajcu Luna polovično osvetljena, je krog v smeri opazovalčevega očesa na Zemlji.
razdalja Lune od Zemlje, ko se zdi Luna razpolovljena, je za 1/30 manjša od kvadranta,
širina Zemljine sence je enaka 2. Lunama, r_Z / r_L = 2 in
Luna meri 1/15 živalskega kroga.

[uredi] Velikost Lune

Aristarh je opazoval gibanje Lune skozi Zemljino senco med Luninim mrkom. Ocenil je, da je premer Zemlje enak 3 kratnemu premeru Lune. Z uporabo Eratostenovega izračuna velikosti obsega Zemlje (42000 km), je zaključil, da je obseg Lune 14000 km. V resnici je njen obseg okoli 10916 km.

[uredi] Razdalja med Zemljo in Soncem (astronomska enota)

Trdil je, da je čas od prvega do zadnjega krajca Lune za 1 dan krajši kot čas od zadnjega krajca do prvega. Pri obhodni dobi Lune okoli 27 dni sta oba dela v razmerju 13/14. Sklepal je da Sonce, Luna in Zemlja v trenutnku prvega ali zadnjega krajca Lune tvorijo skoraj pravokotni trikotnik. Topi kot pravokotnega trikotnika s Soncem, Zemlji in Luno v ogliščih meri:

α = 13 / (13 + 14) · 2) · 360° = 86,7° .

To se ujema s 4. postavko: 90 - 90°/30 = 87°. Iz tega je okoli 265 pr. n. št. z uporabo pravilne geometrije, vendar z napačnimi opazovalnimi podatki skušal izmeriti astronomsko enoto in videl, da sta oddaljenosti Sonca in Lune v razmerju od 18 do 20. Danes izračunamo a_S / a_L = 1 / cos 87° = 19.

S tem se je močno zmotil, vendar mu tega ne smemo zameriti, saj je meritev še danes dokaj zahtevna ker težko ugotovimo trenutek, ko je Luna ravno polovično osvetljena. Današnja meritev da 24-krat manjšo razliko, to je okoli 1 ure. Tako meri kot 89,87° = 89° 52' 12" in je a_S / a_L = 430. Za astronomsko enoto je dobil oceno 560:

a_S / r_Z = 19 / (2 tan 1°) = 544,3 ,

kar je bila prehuda napaka, ki je zavedla pozneje celo Hiparha, ker je ni preverjal.

Pokazal je, da imata Luna in Sonce skoraj enaki navidezni kotni velikosti in morata biti zaradi tega njuna premera v sorazmerju z njunima razdaljama od Zemlje. Tako je zaključil, da je Sonce 20 krat večje od Lune, kar je tudi napačno, vendar smiselno dosledno /logično/. Velikost Sonca je ocenil na 10 Zemljinih, r_S / r_Z = 9,5, če vzamemo, da je njegova navidezna velikost približno enaka Lunini. Polmer Lune so primerjali s polmerom Zemlje po času prehoda Lune skozi zemeljsko senco pri Luninem mrku. Aristarh naj bi pozneje 5. postavko še izboljšal na r_Z / r_L = 8 / 3.

Zadnja 6. postavka je izmerjena že kar malomarno, saj so tedaj kote v astronomiji merili veliko natančneje. Zorni kot Luninega premera naj bi bil tako 2°, ker ima zodiak 12 nebesnih znamenj. Prava vrednost okoli 1/2° je 4-krat manjša. Menda je pozneje uvidel svojo napako in jo popravil, kakor je navedel Arhimed.

O Aristarhovem pomembnem delu je pisal tudi Vitruvij v svoji razpravi De architetura (O arhitekturi):

»Takšni možje so redki. Možje kot so bili v preteklosti Aristarh, Filolaj in Arhit iz Tarenta, Apolonij iz Perge, Eratosten iz Kiren, Arhimed in Skopinas iz Sirakuz. Potomcem so zapustili mnogo svojih izumljenih mehanskih in gnomonskih priprav, ter pojasnili njihovo uporabo z matematičnimi načeli.«

Seveda bi vsakdo vprašal kaj je Aristarh izumil. Vitruvij je pojasnil da je izumil sončno uro v obliki poloble posode s kazalcem na sredi, ki je delal sence.

Aristarh je vse premalo znan tudi kot matematik, ker ga po navadi navajajo samo kot nepraktičnega astronoma. Vendar so same njegove metode računanja verjetno še najbolj pomembne.

[uredi] Koledar

Nekateri viri nakazujejo, da je Aristarh razdelal julijanski koledar že nekako 200 let pred Sosigenom, ki je leta 46 pr. n. št. pomagal pri prenovi zastarelega grškega koledarja za časa Julija Cezarja, kar pa se zdi malo verjetno.

Po Aristarhu se imenuje krater na Luni in asteroid 3999 Aristarh, ki so ga odkrili leta 1989.