Samomor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Članek je za nekaj časa rezerviran, saj ga namerava eden izmed sodelavcev v večji meri preurediti.
Prosimo vas, da ga medtem ne spreminjate. Oseba, ki je dodala obvestilo, je navedena v zgodovini urejanja. Če članka zadnjih nekaj ur ni urejal nihče, lahko predlogo odstranite.
Namen obvestila je izogniti se navzkrižjem urejanj; prosimo vas, da ga med sejami urejanja odstranite, da ga bodo lahko izboljševali tudi drugi.

Samomòr (tudi suicíd, latinsko sui caedere - ubiti samega sebe) je dejanje, s katerim človek sam namerno povzroči svojo smrt, oziroma si vzame življenje.

Suicidologi menijo, da je tisto, kar navaja k pojavu samomora, v bistvu protislovna zmes težnje po smrti in nebogljenega klica na pomoč, tako imenovanega apela, naslovljenega na okolje prizadetega. Ta zakonitost se najočitnejše pokaže pri samomorilskem poskusu (imenovan tudi tentamen suicidii ali parasuicid), ko se samomorilno dejanje zaradi različnih okoliščin ali prevladovanja apela v motivaciji dejanja ne konča s smrtjo.

Statistični podatki o samomoru so precej zanesljivi, letna statistika vsakoletno izhaja v blitenu Svetovne zdravstvene organizacije. Pogostost samomora je razmeroma stalna oziroma se počasi spreminja. Drugače je s pogostostjo samomorilskih poskusov, tu se ne more zanesljivo ugotoviti dejansko stanje, saj se statistike zanašajo le na število oseb, ki so bile sprejete po dejanju na zdravljenje v zdravstvene ustanove. Mednarodna študija Evropskega regionalnega urada svetovne zdravstvene organizacije iz 1994, ki raziskovalno zajema nekaj okrožij posameznih zahodnoevropskih držav, vprašanja pogostosti samomorilnih poskusov ni natančneje pojasnila. Dejstvo je, da je samomorilskih poskusov precej več kot samomorov, po podatkih omenjene publikacije okoli 10 do 15-krat več. Kvalitativne razlike med statističnima populacijama oseb, ki so končale s samomorom in tistih, ki so ostale pri samomorilnem poskusu, kažejo, da je samomor pojav, ki zadeva zlasti moške in stare ljudi, samomorilski poskus pa je bistveno pogostejši pri mladih osebah ženskega spola.

Največ študij samomora je makroskociološke v zadnjem času pa tudi mikrosociološke narave; zgledujejo se po temeljnem tovrstnem delu francoskega sociologa E. Durkheima, ki je pstavil znano tezo, da samomor variira obratno sorazmerno z integracijo družbene skupine, katere del je posameznik. Po Durkjeimu in zlasti v zadnji desetletjih so se čisti sociološki poskusi razlage samomorilnih mehanizmov začeli prepletati s psihološko in psihoanalitsko naravnanimi tezami, napredek psihofarmakologije pa je oživil biokemične razlage samomorilnih vzgibov; ta pojav od nekdaj spremljajo tudi posamezne evropske ter azijske filozofije in religije. Suicidologija je postala veda, v kateri je povezanih več disciplin in kultur. Pragmatična pomoč samomorilno ogroženim osebam poteka bolj ali manj brez upoštevanja razvoja suicidologije in se naslanja predvsem na spoznanja in izkušnje psihiatrične oz kliničnopsihološke vedel. To je tako imenovana prevencija samomorilnosti, ki se v Evropi povezuje zlasti z E: Ringlom, dunajskim nevropsihiatrom ustanoviteljem Mednarodne zveze za prevencijo samomora.

Slovenija je s samomori močno obremenjena. Po znanih podatkih za Kranjsko je bil 1863 koeficient samomora 3 (število smrti zaradi samomora na 100000 prebivalcev v enem letu); 1890 je bil ta količnik 6,8. Ko se je v tridesetih letih 20. stoletja uveljavil red v jugoslovanski statistiki, je Slovenija izkazovala že količnik 19,4; poslej je ta številka rasla in se (razen 1990, ko je bila 27,7) od 1976 ni več spustila pod 30. Slovenija je bila 1993 med 47 državami, ki jih je zajela svetovna zdravstvena statistika, s količnikom samomora 30,9 na 6. mestu.

OD 1970 Psihiatrična klinika v Ljubljani ob sodelovanju z več statističnimi službami spremlja in objavlja podatke o pogostosti in demografski ter osnovni medicinski in sociološki sestavi populacije, ki v Sloveniji umira zaradi samomora. S posredovanjem ministrstva za zdravstvo spodbuja zdravstvene ustanove, da prijavljajo kliniki primere samomorilskih poskusov. Tako kot povsod po svetu so tudi v Sloveniji številčni podatki o teh sicer nezanesljivi, vendar pa njihova masa zadostuje za statistično ugotavljanje tako imenovanih uspelih in neuspelih samomorilnih dejanji, poglavitne razlike so le razvidne.

V 25 letih so raziskovalci v Sloveniji opravili več raziskav, ki naj bi prispevale k pojasnjevanju pogostosti in dinamike samomorilnosti v Sloveniji, kar je v bistvu tudi ena od oblik slovenske dediščine. Psihiatrična služba si prizadeva zmanjša samomorilno tveganje mde najbolj ogroženima skupinama prebivalstva (duševno bolni, alkoholiki). Razvile so se tudi telefonske posvetovalne službe, ki skušajo prestreči samomorilna dejanja med čustveno prizadetimi osebami v prebivalstvu oziroma ublažiri depresivno reakcijo po izgubi svojca zaradi samomora.