Zločin in kazen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Zločin in kazen (rusko Преступление и наказание) je psihološki roman Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki se ukvarja predvsem s subjektivnimi razmišljanji glavnega junaka Raskolnikova o življenju, predvsem pa o opravičenem zločinu.

Ta je prvi v nizu romanov, v katerih se Dostojevski loteva večnih vprašanj o bogu, ljubezni, morali, zlu, trpljenju, odrešenju in človekovi svobodi. Osrednja tema je nemotiviran umor, toda slog Dostojevskega zgodbo pretvori v napeto detektivsko pripoved. Kljub temu, da je zgodba zelo navezana na Sankt-Peterburg v 60. letih 19. stoletja, so vprašanja, ki jih odpira, aktualna v vseh časih.

Zločin in kazen je izšel v 12 številkah leta 1866 v časopisu Ruski vestnik (Русский вестник). Skupaj s Tolstojevim romanom Vojna in mir je to najbolj znan ruski roman v svetu.

Roman je v slovenščino prevedel Vladimir Levstik leta 1908. Avtor najnovejšega slovenskega prevoda je Marjan Poljanec, založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1997, 2005.

Opozorilo: Sledijo podatki o razpletu, ki lahko pokvarijo vaš užitek ob branju oziroma ogledu.

Revni študent Rodion (Rodja) Romanovič Raskolnikov zagovarja teorijo, da se ljudje delijo na uši, ki niso zmožne velikih dejanj in na redke posameznike, ki so dovolj močni, da lahko vzamejo pravico v svoje roke in lahko zagrešijo tudi zločin, če se jim to zdi potrebno. Tak zločin je upravičen, če je v prid celotnemu občestvu. Raskolnikov na podlagi te teorije zagreši umor oderuške starke Aljone Ivanovne, po naključju pa "mora" ubiti še njeno sestro Lizaveto. Z umorom si hoče dokazati, da spada med tiste posameznike, ki lahko spreminjajo svet. Za vzor si vzame Napoleona. Umor se mu sicer posreči, a notranje ni dovolj trden, zato ga začne težiti vest. Izpove se prostitutki Sonji Marmeladovi in po nekaj pogovorih z njo na policiji prizna zločin. Kaznujejo ga s prisilnim delom v Sibiriji, kar pa za Raskolnikova ni najhujše; najhujše je spoznanje, da je tudi on le uš. Roman se na nek način vseeno srečno konča, saj Sonja zvesto spremlja Raskolnikova v Sibirijo. Tam Raskolnikov dolgo ostane zakrknjen in moreč, a se nekega jutra ob reki prebudi ter se - ko bo prestal kazen - odloči zaživeti novo življenje s Sonjo.

Roman sloni na idejni podlagi Dostojevskega o posameznikih, ki so dovolj notranje močni, imajo dobro razvit čut za moralo in lahko oblikujejo svet po svoje; postanejo nekakšni bogovi, ki odločajo o svetu. Znana je izjava Dostojevskega, da bi bilo vse dovoljeno, če ne bi bilo boga. Kasneje je to teorijo zagovarjal tudi Friedrich Nietzsche, napačno pa so jo interpretirali in izrabili tudi nacisti.

V vseh delih Dostojevskega je prisoten eksistencializem. Vedno pa se rešitev nagiba k veri in priznanju boga.

V romanu nastopa veliko oseb, ki zelo natančno prikazujejo tedanje rusko prebivalstvo. Imena imajo tudi simbolni pomen. Spodaj je orisanih nekaj glavnih oseb:

Rodion Romanovič Raskolnikov (Rodka, Rodja) - notranje razdvojen (pozitivni pol Sonja, negativni Svidrigajlov)

Sonja Semjonovna Marmeladova (Sonječka, Sonja) - zaradi hude revščine prisiljena v prostitucijo, vendar se je razvrat sploh ne dotakne; ohranja izrazito vero v boga; v romanu deluje pasivno-odrešujoče, saj zelo pomaga pri Raskolnikovi rehabilitaciji, vendar brez vsiljevanja, le s svojim zgledom.

Avdotja Romanovna Raskolnikova (Dunječka, Dunja) - inteligentna Raskolnikova sestra, ki se je za dobrobit brata celo pripravljena poročiti z Lužinom, ki ga sploh ne mara; svoj pogum dokaže, ko se Svidrigajlovu upre s samokresom

Arkadij Ivanovnič Svidrigajlov - hedonističen, senzualističen, negatvini izraz Raskolnikove teorije, vzbuja strah pri večini oseb v romanu, ne čuti nikakršne krivde za več zločinov (npr. posilstvo petnastletnega nemega dekleta in njen posledični samomor); spozna pa, da brez Dunje (ljubezni) ne more živeti in naredi samomor

Dimitrij Prokofijevič Razumihin - najbolj pozitivna oseba v romanu, prijatelj Raskolnikova; posebej skrbi za Raskolnikovo mater in Dunjo, v katero je zaljubljen; zelo ga skrbi za prijateljevo zdravstveno stanje in mu vedno stoji ob strani, ne glede na nehvaležnost, ki mu jo pogosto izkazuje Raskolnikov

Porfirij Petrovič - je preiskovalni sodnik, ki ves čas sumi Raskolnikova, tudi če proti njemu nima dokazov; izkoristi psihologijo in večkrat se mu Raskolnikov skoraj izda; na koncu pa mu da možnost, da se sam prijavi in si s tem olajša okoliščine; v Raskolnikovu vidi velik intelektualni potencial v korist Rusije, vendar spozna, da so njegove ideje preveč radikalne.

Simbolni pomen imen:

Raskolnikov - razklanost;
Marmeladov - marmelada;
Razumihin - razum;
Lužin - luža;
Svidrigajlov - litvanski princ;
Zamjotov - zaznati

Simbolna pa so še nekatera števila, predmeti (Lizavetina Sveto pismo in križ) in Peterburg, ki je alegorija za Raskolnikovo duševno stanje (zmedeno, revno, bolano, zatohlo itd.).

Roman je v šolskem letu 2005/2006 predviden za splošno maturo.