Albanščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Albánščina je indoevropski jezik, ki ga govori okoli 6 milijonov prebivalcev zahodnega Balkanskega polotoka v jugovzhodni Evropi, večinoma Albanci.

Albanščina (Shqip)
Države:	Albanija, Srbija, Črna gora, Makedonija Grčija, Italija in druge države
Govorni predeli:	Jugovzhodna Evropa
Skupaj govorcev:	8 milijonov
Na svetu:	--
Rodovna razvrstitev:	indoevropski albanščina
Uradni položaj
Uradni jezik:	Albanija
Usklajuje:	--
Jezikovni kodi
ISO 639-1	sq
ISO 639-2	sqi
SIL	ALB

Albanska abeceda ima 36 črk: a, b, c, ç, d, dh, e, ë, f, g, gj, h, i, j, k, l, ll, m, n, nj, o, p, q, r, rr, s, sh, t, th, u, v, x, xh, y, z, zh.

Izgovarjava črk, ki jih v slovenski abecedi ni:

ç - identičen slovenskemu č

ë - izgovarja se kot polglasnik e

gj - izgovarjava kot đ

l - hkratni izgovor lj

ll - enak slovenskemu l

nj - hkratna izgovarjava nj

q - kot ć

rr - ojačan r

sh - ustreza slovenskemu š

th - izgovarjava kot v angleški besedi thank (ni zvočen)

dh - izgovarjava kot th, vendar je zvočen

x - hkratna izgovarjava dz

xh - izgovarjava kot dž

y - kot ü

zh - ustreza slovenskemu ž

[uredi] Izvor albanščine

Albanščina je samostojen jezik v okviru indoevropske družine. Indoevropski izvor albanščine je leta 1854 utemeljil nemški jezikoslovec Franz Bopp.

Točen izvor albanščine v okviru indoevropskih jezikov ni dokončno pojasnjen. Razlog za to je vsaj delno treba pripisati dejstvu, da so prvi pisni viri v albanščini nastali pozno, šele v 15. stoletju, do tedaj pa je albanščina sprejela veliko latinskih, turških in slovanskih leksikalnih vplivov.

V preteklosti se je pogosto pojavljala razlaga, da je albanščina potomka ilirskega jezika. Ker pa je o jeziku antičnih Ilirov znanega zelo malo, je treba razlago o ilirskem izvoru albanščine razumeti kot zgolj hipotetično, saj so trdni jezikoslovni dokazi zanjo minimalni.

V novejšem času se pojavlja alternativna razlaga, po kateri naj bi bila albanščina potomka nekega starobalkanskega jezika, pogojno imenovanega dačanski ali dako-mizijski. Po tej razlagi je treba izvor albanščine iskati bolj severovzhodno od današnjega zemljepisnega položaja jezika, tj. v notranjosti balkanskega polotoka. Najpogosteje navajan dokaz v prid tej razlagi je balkansko substratno besedišče, ki je skupno albanskemu in romunskemu jeziku. Tudi latinske besede v albanščini kažejo podoben fonetični razvoj kot v romunščini, kar kaže, da je bila albanščina romanizirana pod vplivom južnobalkanske latinščine, ki se je govorila v nekdanji rimski provinci Dakiji in bila podlaga tudi za nastanek romunščine. Albanščina je rezultat delne (prekinjene) romanizacije.

[uredi] Viri

Vladimir Georgiev: The Genesis of the Balkan Peoples. V: The Slavonic and East European Review 44, No. 103, 1960, pp. 285-297. [1]
Eric P. Hamp: The Position of Albanian. V: Ancient IE dialects, Proceedings of the Conference on IE linguistics held at the University of California, Los Angeles, April 25-27, 1963, ed. By Henrik Birnbaum and Jaan Puhvel. [2]