Johann Sebastian Bach

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

»Bach« se preusmerja sem. Za druge pomene glej Bach (razločitev).

Johann Sebastian Bach, nemški skladatelj in organist, * 21. marec 1685 (J.k.), Eisenach, Nemčija, † 28. julij 1750 (G.k.), Leipzig, Nemčija.

Johann Sebastian Bach
Portret Eliasa Haussmanna, 1748

Johann Sebastian Bach je bil skladatelj in organist v obdobju baroka in je splošno priznan kot eden izmed najboljših skladateljev vseh časov. Njegova dela, znana po intelektualni globini, tehnični zahtevnosti in umetniški lepoti, so navdihovala skoraj vse evropske glasbenike od Mozarta do Schoenberga.

Izhajal je iz zelo muzikalne rodbine, v kateri so bili skoraj vsi skladatelji ali organisti. Živel je skromno, čeprav je dobil več priznanj. Služboval je kot dirigent in organist na več nemških dvorih in v znanih cerkvah. Nazadnje je delal kot pevovodja v znani Tomaževi cerkvi v Leipzigu.

Uveljavljen je bil predvsem kot orgelski virtuoz, istočasno pa je delodajalca (plemiča ali cerkev) oskrboval z potrebnimi skladbami.

V svojem dolgem in plodnem življenju je ustvaril izredno veliko skladb, od enostavnih do celovečernih oratorijev. Skladal je za vse instrumente, glasove, orkestre in vokalne zasedbe in je bil gotovo najbolj univerzalen skladatelj vseh časov. Do popolnosti je razvil slogovne značilnosti baročne glasbe, predvsem kontrapunkt in instrumentacijo, ter baročne oblike, predvsem koncerte, fuge, kantate in sonate

Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti.
O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka. Pomagajte si tudi s Slogovnim priročnikom.

[uredi] Življenje

Kraji, v katerih je skladatelj prebival

J.S.Bach se je rodil 21. marca 1685 v Eisenachu kot najmlajši sin dvornega in mestnega glasbenika Johana Ambrosiusa Bacha (1645-1695). Turinška družina Bach se je že takrat ponašala z dolgoletno glasbeno tradicijo. Prvi je omenjen Hans Bach (rojen okrog 1520), njemu pa sledi triinpetdeset glasbenikov, mestnih piskačev, organistov in kantorjev. J.S.Bach je sam napisal rodopis svoje družine, na vidno mesto je postavil svojega pradeda Veita Bacha (umrl leta 1619), peka iz Wechmarja pri Gothi, spretnega lutnjarja, ki se je izselil na Madžarsko, a so ga od tam kot luteranca spet izgnali.

Pri učenju glasbe ga je poleg očeta podpirala tudi njegova mati Elizabeta, rojena Lämmerhirt, krznarjeva hči iz Erfurta. Toda starši mu niso mogli dolgo pomagati, kajti z devetimi leti je izgubil mater in kmalu nato še očeta. V rejo ga je vzel njegov starejši brat Johan Christopf, organist v Ohrdrufu. Pri njem se je dodobra spoznal s Pachelblovimi orgelskimi skladbami. Od 1700 je obiskoval latinsko gimnazijo v Lüneburgu, kjer sta nanj vplivala organista George Böhn in John Jakob Loewe.

Bachov rokopis violinske sonate št. 1, g mol (BWV 1001)

Pri osemnajstih letih je že izobražen organist, čembalist in violinist, sprejel prvo službo v Weimarju pri princu Johanu Ernstu ІІ. To je bilo njegovo prvo ustvarjalno obdobje.

Čeprav se je zaposlil kot violinist, so ga bolj pritegnile orgle, tako da je še istega leta postal organist v Arnstadtu. Oktobra 1705 je odšel na enomesečni študijski dopust v Lübeck, kjer je veliki orglarski mojster, oseminšestdesetletni Dietrich Buxtehude (1637-1707) prirejal daleč naokoli znane “glasbene večere”. Dvajsetletnega Bacha je tako navdušil da je podaljšal svoj dopust. Uvedel ga je v skrivnosti severnonemških fantastičnih tokat in koralnih prediger. Morda je imel celo največji vpliv na Bachovo muziciranje in ustvarjanje.

Ko se je februarja 1706 vrnil v Arnstadt, so ga grajali zaradi prekoračitve dopusta, še bolj pa zaradi nove “zmešane”glasbe (»v koralu je ustvarjal čudne variacije in primešal mnogo tujih tonov, ob tem, da je v božji hiši spotakljivo muziciral«), ki jo je prinesel od Buxtehudeja. S takimi očitki se je Bach težko sprijaznil, zato je ob prvi priliki sprejel mesto organista v cerkvi Svetega Blaža v Mühlhausnu. Tam se je leta 1707 poročil s svojo sestrično v drugem kolenu Marijo Barbaro Bach, ki mu je rodila sedem otrok. Trije so zgodaj umrli, najstarejša sinova Wilhelm Fridermann in Philipp Emanuel, pa sta postala slavna skladatelja in naslednika svojega očeta.

Leta 1717se je zaposlil pri knezu Leopoldu Anhaltskem Köthenu kot dvorni kapelnik. Knez je bil velik ljubitelj umetnosti, predvsem posvetne glasbe (ker je bil dvor reformiran, Bach skoraj ni pisal cerkvene glasbe), in postala sta velika prijatelja.

Köthensko obdobje je eno srečnejših v Bachovem življenju. Na voljo je imel kapelo-orkester z osemnajstimi dvornimi glasbeniki. Zanj je napisal največja instrumentalna dela-predvsem »šest brandenburških koncertov«. Iz tega obdobja so klavirske skladbe za sina Wilhelma Fridermanna »Clavier-Büchlein« (Klavirska knjižica) ter prvi del »Dobro uglašenega klavirja«.

Bachov križ, skladateljev podpis z eno samo noto

Srečo je nenadoma prekinila ženina smrt. Ker so otroci potrebovali mater, postavni Johann pa ženo, se je leta 1721 poročil s trobentačevo hčerko Anno Magdaleno Wilcken, ki je bila zelo muzikalna, sposobna čembalistka in pevka predvsem pa ljubeča mati (tudi otrokom iz prvega zakona). V skoraj tridesetletnem zakonu je rodila trinajst otrok, devet jih je umrlo že v rosni mladosti, oba najmlajša sinova, Johann Christoph Friderick in Johann Christian pa sta - kot oba starejša brata - še danes cenjena skladatelja.

Istega leta kot Bach se je poročil tudi njegov delodajalec Leopold. Najbrž je nova kneginja razdrla prijateljstvo med glasbenikom in knezom. Povrh pa je še zelo pogrešal orgle in cerkveno glasbo.

Leta 1723 je nastopil novo službo. Knez ga je sicer nerad odpustil, toda razšla prijateljsko. Začelo se je tretje najbogatejše obdobje, krona Bachovega življenja. Postal je kantor v cerkvi svetega Tomaža v Leipzigu. Leipzig je bil tedaj bogato in cvetoče mesto, nemško velesejemsko središče z univerzo in sedežem najpomembnejših tiskarn in založb, skratka zelo kulturno okolje, ki je s svojimi 30.000 prebivalci predstavljalo velemesto v primerjavi s köthenskim dvorom. Toda Bach se je dolgo obotavljal, preden je sprejel to službo. Ni se mu zdelo »dostojno,… da bi iz kapelnika postal kantor,« je zapisal. Tudi plača 700 tolarjev je bila v velikem mestu precej skromna, dolžnosti pa številne. Kot »director musice« je moral v mestnih cerkvah ob nedeljah skrbeti za glasbo, poučevati učence tudi latinščino in opravljati nadvse nadležna nadzorstva. Toda velike možnosti za muziciranje so to izravnale.

zvedel je svoje veličastne pasijone (»Janezov« in »Matejev«), motete in večino svojih 300 kantat(kantate so takrat bile »velika moda« - naročali so jih ob rojstvih, porokah in smrtih). Nekatere izmed najboljših kantat je Bach napisal po naročilu. Vtem obdobju je ustvaril drugi del »Dobro uglašenega klavirja«, »Božični oratorij«, »Glasbeno žrtev« in »Umetnost fuge«.

Proti koncu življenja, leta 1749, ga je zadela kap, odpovedal mu je vid, dve ponesrečeni »operaciji« angleškega zdravnika Johna Taylorja pa sta ga povsem oslepili. 28. julija 1750 je slep in palraliziran preminil v Leipzigu.

Poleg Händela predstavlja Bach veličasten pojav ob koncu poznega baroka. Združil je stoletja star razvoj zahodne glasbene kulture. Veličina njegovega ustvarjanja ni v “novih” oblikah, marveč v enkratnem izčrpanju “tradicionalnih” oblik. Napisal je za celo knjižnico glasbe, ki ji ni primere ne po razsežnosti in še manj po umetniški vrednosti. Bachovo delo je bilo po njegovi smrti v široki javnosti docela pozabljeno. Spomin nanj je živel samo pri njegovih sinovih, učencih in posameznih poznavalcih. Odkrivati so ga začeli šele po letu 1802, ko je nemški muzikolog Forkel objavil njegov življenjepis. »Ob tem vzvišenem geniju« je napisal, »tem kralju nemških in tujih glasbenikov, so vsi pritlikavci.« Potem je leta 1829 komaj dvajsetletni Felix Mendellsohn dirigiral berlinsko pevsko akademijo pri izvedbi »Pasijona po Mateju«. Tega veličastnega dela niso od Bachovih časov nikoli slišali; in prvič po njegovi smrti se je svet zavedal njegovega genija. Leta 1833 je izvedba »Pasijona po Janezu« še stopnjevala to zavest in ga naredila nesmrtnega. Ob stoletnici smrti (1850) se je Bachova družba lotila popolne kritične izdaje vseh njegovih del in več kot deset urednikov je delalo petdeset let, da je pregledalo vse, kar je zapisal Bach (vsi njegovi rokopisi niso ohranjeni;večino so zapisali Anna Magdalena, Wilhelm