Saparmurat Nijazov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Saparmurat Nijazov Saparmyrat Ataýewiç Nyýazow
1. predsednik Turkmenistana
Mandat: 21. junij 1991 – 21. december 2006
Predhodnik:	prvi na položaju
Naslednik:	Gurbanguly Berdimuhammedow
Rojstvo:	19. februar 1940 Aşgabat
Smrt:	21. december 2006 Aşgabat
Politična stranka:	Demokratična stranka Turkmenistana
Soprog(a):	Muza Sokolova rusko Муза Соколова[1]

Saparmurat Atayevič Nijazov, turkmenski politik in dosmrtni predsednik, * 19. februar 1940, Gypjak pri Aşgabatu, † 21. december 2006, Aşgabat.

Njegov uradni naziv je bil "Njegovo veličanstvo Saparmurat Nijazov Türkmenbaşy, Predsednik Turkmenistana in vodja kabineta ministrov". Naziv Türkmenbaşy oz. Turkmenbaši je pomenil Vodja vseh Turkmenov ^[2] se je nanašal na njegov položaj ustanovitelja in predsednika Zveze Turkmenov po svetu.

Nijazova so tuji mediji kritizirali kot enega od najbolj avtoritarnih diktatorjev na svetu. Znan je bil tudi po tem, da je svoje ekscentrične domislice razširil na vso državo. Organizacija Global Witness je poročala, da je imel Nijazov v bankah po svetu spravljene več kot 3 milijarde dolarjev. ^[3]

Vsebina 1 Ozadje 2 Kult osebnosti 3 Notranja politika 3.1 Gospodarstvo 3.2 Kultura 3.3 Varnost 4 Zunanja politika 5 Predsedniški odloki 6 Smrt 7 Opombe in viri 8 Zunanje povezave

[uredi] Ozadje

Saparmurat Nijazov se je rodil leta 1940 v Aşgabatu, v takratni Turkmenski sovjetski socialistični republiki. Že kot majhen otrok je osirotel, njegov oče je umrl kot vojak v 2. svetovni vojni, ostala družina pa je umrla v velikem potresu, ki je leta 1948 Aşgabat zravnal z zemljo. Odraščal je v sovjetski sirotišnici, dokler ga niso k sebi vzeli daljni sorodniki.

Leta 1962 je Nijazov vstopil v Komunistično partijo Sovjetske zveze, kjer je hitro napredoval. Leta 1985 je postal voditelj Komunistične partije turkmenske SSR, ki je danes znana kot Demokratična stranka Turkmenistana. Položaj je zasedel, ko je Mihail Gorbačov odstavil prejšnjega voditelja, Muhammada Gapusova, zaradi škandala, povezanega z bombažem. Nijazov je, kot vodja Turkmenske SSR, po uporu proti Gorbačovu leta 1991 obdržal oblast v državi po padcu Sovjetske zveze. Tako je postal prvi predsednik Turkmenistana.

Z ženo Muzo imata dva otroka, Irino in Murata.

[uredi] Kult osebnosti

Nijazov je bil avtoritarni voditelj in v zahodnih državah zloglasen po kultu osebnosti, ki ga je okrog sebe ustvaril v Turkmenistanu. ^[4] Odločil se je, da bo državo preuredil po svoji viziji. Mesto Krasnovodsk ob Kaspijskem jezeru je poimenoval Türkmenbaşy, po sebi. Poleg tega je po sebi in po svojih najbližjih sorodnikih poimenoval tudi več šol, letališč in celo meteorit. Po sebi in sorodnikih je poimenoval celo mesece in dneve v tednu, januar je postal Turkmenbaši.^[5] Nijazov je upodobljen na Turkmenistanskih bankovcih, manatih. Njegove slike so izobešene po vsej državi, še posebej na javnih zgradbah. Kipi njega in njegove matere so postavljeni po vsej državi, eden je celo sredi puščave Karakum. Na vrhu najvišje zgradbe v Aşgabatu, Loka nevtralnosti, stoji njegov pozlačen kip, ki se vrti tako, da ima obraz vedno obrnjen proti soncu. Nijazov je dal zgraditi veliko palačo v prestolnici v spomin na svoje vladanje. Petkrat je bil odlikovan z nazivom Heroj Turkmenistana. Nekoč je izjavil: "Osebno sem proti izobešanju mojih slik postavljanju kipov po ulicah - ampak to je tisto, kar ljudje želijo." ^[6]

Izobraževalni sistem je mlade Turkmene učil ljubezni do Nijazova, njegova dela; govori so namreč obsegali precejšen del učnega programa. Glavno delo je bil narodni ep Ruhnama ali Knjiga duše, ki jo je napisal Nijazov. Knjiga, ki je mešanica zgodovinskega revizionizma in moralnih naukov, je bila namenjena kot "duhovno vodilo narodu" in osnova za narodno umetnost in književnost. S tem, ko so sovjetske knjige prepovedali, ne da bi jih nadomestili z novejšimi, so v knjižnicah ostale večinoma samo Nijazova dela. Leta 2004 je Nijazov odredil zaprtje vseh knjižnic v vaseh, z utemelitvijo, da podeželski Turkmeni ne berejo. ^[7] V Nijazovi rojstni vasi Kipchak so zgradili kompleks v spomin na njegovo mater. Kompleks vključuje mošejo, katere gradnja je stala okrog 100 milijonov dolarjev, in simbolizira preporod turkmenskega ljudstva. Na zidovih mošeje so skupaj s surami iz Korana napisani odlomki iz Ruhname.

[uredi] Notranja politika

[uredi] Gospodarstvo

Visoki prihodki od izvoza zemeljskega plina - Turkmenistan ima druge največje rezerve na ozemlju bivše SZ — so omogočale Nijazovu na veliko ignorirati mednarodne pozive k reformam. Vlada se še vedno oklepa sovjetskega modela planskega gospodarstva, na primer državnega nadzora proizvodnje, bančnih kreditov z nizkimi obrestmi, omejitev pri menjavi denarja in nadzora cen.^[8]

Leta 1991 je Nijazova vlada razglasila "prosto uporabo vode, plina in elektrike za Turkmene". ^[9] V resnici prebivalci prejemajo najnižjo možno plačo, država pa potem razpečuje zastonj vodo, plin in elektriko.^[10]

[uredi] Kultura

Nijazov si je za eno od glavnih nalog zadal prenovo turkmenske kulture. Uvedel je novo abecedo, osnovano na latinici, ki je nadomestila cirilico. Turkmenski jezik se uporablja kot edini državni jezik. Imena mesecev so spremenili iz latinskih v turkmenska, predstavljajo turkmenske heroje, pesnike in voditelje.

[uredi] Varnost

Po poskusu atentata 25. novembra 2002 [5] so turkmenske oblasti aretirale osumljence in njihove družinske člane. Kritiki trdijo, da je bil poskus atentata zrežiran, da bi oblasti lahko zatrle opozicijo, ki je začela pridobivati na moči.

Poleti 2004 se je v prestolnici začela kampanja z letaki, ki je pozivala k zrušenju predsednika in sodnemu postopku proti njemu. Oblasti kampanje niso mogle ustaviti, zato je predsednik na nacionalni televiziji odstavil ministra za notranje zadeve in direktorja policijske akademije. ^[11] Ministra je obtožil nesposobnosti.

Leta 2005 je bilo v državi 36.000 uporabnikov medmrežja, kar predstavlja 0,7% prebivalstva.^[12] Maja 2000 je vlada preklicala vse internetne licence razen Turkmeskega Telekoma, ki je v lasti države. Zaprla je tudi spletne kavarne (leta 2001). ^[13]

[uredi] Zunanja politika

Nijazov je bil glavni zagovornik Turkmenistanske ustavne nevtralnosti. Pod tem pravilu Turkmenistan ne sodeluje v vojaških zavezništvih niti ne prispeva vojakov za sile Združenih narodov.

Nijazov je se leta 2004 sestal s kanadskim premierom Jeanom Chrétienom, da bi se dogovoril o pogodbi o nafti za kanadsko podjetje v Turkmenistanu. Marca 2005 je novica o tem srečanju izzvala val ogorčenja v kanadski opoziciji.

Leta 2005 je Nijazov razglasil, da bo država prekinila vezi s Skupnostjo neodvisnih držav. Poleg tega je presenetil mnoge opazovalce z Zahoda, ko je obljubil, da bo do leta 2010 organiziral proste in pravične volitve.

Leta 2006 sta Evropska komisija in odbor Evropskega parlamenta za zunanjo trgovino glasovala, da se Turkmenistanu podeli status "najbolj zaželene države" znotraj EU, zadevajoč trgovino. Potezo so mnogi videli kot zanimanje za zemeljski plin, potem ko je Nijazov oznanil, da se bo z EU začel pogovarjati o človekovih pravicah.^[14]

[uredi] Predsedniški odloki

Kot doživljenjski predsednik je Nijazov izdal veliko nenavandih odlokov, kot so:

• aprila 2001 je prepovedal opero in balet, saj "nista del turkmenske kulture".^[15]
• leta 2004 je mladim moškim prepovedal nositi brado. ^[15]
• marca 2004 je odpustil 15.000 zdravstvenih delavcev.^[16]
• aprila 2004 je mlade pozval, naj si ne dajo delati zlatih plomb, naj raje žvečijo kosti, da bi ohranili zobe.^[17]
• aprila 2004 je odredil gradnjo ledene palače v bližini prestolnice, navkljub tamkajšnjemu podnebju in socialnim razmeram. ^[18]
• leta 2004 je ukazal, da morajo vsi vozniki z dovoljenjem opraviti preskus morale.^[19]
• leta 2004 je voditeljem poročil prepovedal ličenje, saj je imel probleme pri razločevnju moških in ženskih voditeljev.^[20]
• februarja 2005 je zaprl vse bolnišnice izven prestolnice, saj "lahko bolniki pridejo v prestolnico", prav tako je zaprl vse podeželske knjižnice, saj "običajni Turkmeni tako ali tako ne berejo knjig". ^[21]
• novembra 2005 je odredil, da morajo zdravniki namesto Hipokratove prisege priseči njemu.^[22]
• decembra 2005 je prepovedal videoigre, saj naj bi bile preveč nasilne.
• januarja 2006 so ruski mediji poročali^[23], da je ukinil plačevanje pokojnin eni tretjini upokojencev, znižal pokojnine preostalim in odredil, da je treba pokojnine, izplačane v zadnjih dveh letih, vrniti državi. To je verjetno povzročilo smrt velikega števila upokojencev, ki so imeli pokojnino kot edini dohodek. Turkmenistansko zunanje ministrstvo je to odločno zanikalo ^[24] rekoč, da mediji načrtno širijo izkrivljene informacije.
• septembra 2006 je Daily Telegraph poročal ^[25], da je Türkmenbaşy izdelal novo plačilno shemo za učitelje, ki naj bi stopila v veljavo oktobra tega leta. Do takrat naj bi morali učitelji, ki ne bi želeli biti postavljeni v najnižni plačni razred ali celo odpuščeni, napisati članek, ki naj bi hvalil predsednika, in ga objaviti v enem ali dveh časopisih.
• oktobra 2006 je Turkmenistan oznanil izpustitev 10.056 zapornikov, med drugim 253 tujcev iz 11 držav. Nijazov je dejal: "Naj to humano dejanje okrepi prave moralne vrline turkmenske družbe. Naj cel svet ve, da na blagoslovljeni turkmenski zemlji ni bilo nikoli prostora za zlo in nasilje."^[26]
• Taipei Times je poročal, da je predsednik spremenil turkmensko besedo za kruh in ime meseca aprila v ime svoje pokojne matere.^[27]
• prepovedani so bili avtoradii.^[28]
• v vseh javnih prostorih so bili obvezni video monitorji.^[29]
• prepovedana je bilo petje na play-back.^[30]
• Nijazov ni maral psov, zato so bili v prestolnici prepovedani.^[31]

[uredi] Smrt

21. decembra 2006 je turkmenska državna televizija oznanila, da je predsednik Nijazov umrl zaradi nenadne odpovedi srca. ^[32][33] Znano je bilo, da je Nijazov jemal tablete za neznano srčno obolenje. Turkmensko veleposlaništvo v Moskvi je poročilo potrdilo. Po turkmenski ustavi bi moral predsedništvo prevzeti predsednik parlamenta, Ovezgeldy Atayev. Premier Gurbanguly Berdimuhammedow je bil imenovan za predsednika komisije za organizacijo državniškega pogreba. Reuters je poročal, da je bil Berdymukhamedov tudi razglašen za začasnega predsednika^[34], zaradi aretacije Ovezgeldya Ataeva. Pojavljajo se sumi, da so Nijazova zastrupili. ^[35]

Nekateri turkmenski pripadniki opozicije trdijo tudi, da je Saparmurat Nijazov umrl že nekaj dni preden je bila njegova smrt oznanjena javnosti.^[36]

Nijazova so pokopali 24. decembra v njegovi domači vasi Kipčak. Preden so ga prepeljali v vas, je njegovo telo ležalo v odprti krsti v predsedniški palači. V triurnem mimohodu so se ob krsti zvrstili številni žalujoči, odposlance je poslalo tudi mnogo tujih voditeljev. ^[37].

[uredi] Opombe in viri

[uredi] Zunanje povezave

• Uradna stran Saparmurata Nijazova (v angleščini)
• Neuradna stran Saparmurata Nijazova (v angleščini)

Predhodnik: Muhammad Gapusov	Generalni sekretar komunistične partije turkmenske SSR 1985 – 21. junij 1991	Naslednik: položaj opuščen
Predhodnik: prvi na položaju	predsednik Turkmenistana 21. junij 1991 – 21. december 2006	Naslednik: Gurbanguly Berdimuhammedow