Golanska planota
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Golanska planota (arabsko هضبة الجولان (al-Džulan), hebrejsko רמת הגולן (Ramat HaGolan)) je ozemlje na jugozahodu Sirije, ki je od leta 1967 dalje pod zasedbo Izraela.
Vsebina |
[uredi] Geografija
Ozemlje na zahodu meji na preostanek Izraela in Galilejsko jezero, na severu na Libanon, na jugu po mejni reki Jarmuk na Jordanijo, na vzhodu pa ga od preostanka Sirije ločuje do 3 km širok demilitariziran pas pod nadzorom OZN. Administrativno je razdeljeno na tri regije: severno, osrednjo (med Nahals Gilabonom in Dilajotom) in južno. Najvišja točka je 2814 m visok Hermon. Administrativno središče območja pod izraelsko zasedbo je Kacrin, pred tem je bilo največje danes zapuščeno mesto Kuneitra, ki so jo pred vključitvijo v demilitatizirano območje leta 1974 izraelske enote opustošile.
Geološko je planota del holocenskega vulkanskega polja, ki se razteza vse do Damaska. Pokrajina je posejana z ugaslimi ognjeniškimi stožci. Hermon na severu ni del tega vulkanskega polja. Zraven njega leži kratersko jezero Brečet Ram, ki ga napajajo podzemni izviri.
[uredi] Prebivalstvo
Po izraelski zasedbi se je na območju naselilo okoli 18.000 judovskih naseljencev v Kacrinu in še 33 kibucih in mošavih. Približno toliko je tudi Druzov, ki živijo v 5 vaseh, Čerkezov pa je ostalo le neznatno število. Šaronova vlada načrtuje naselitev še 900 judovskih družin.
[uredi] Zgodovina
Prvi sledovi poselitve območja segajo v 3. tisočletje pr. n. št., ko so območje zasedli Amoriti. Sledili so jim Aramejci, Judje, Asirci, Babilonci, Perzijci, dokler se niso v 5. stoletju pr. n. št. iz babilonskega izgnanstva vrnili Judje. Stoletje pozneje je območje prišlo pod nadzor Aleksandra Velikega in ostalo pod grško nadvlado vse do prihoda Rimljanov v 2. stoletju pr. n. št. Ravno v rimskem času se prvič pojavi ime Golan, ki je izšlo iz pred tem uporabljanega grškega Gaulanitis.
Med prvim judovskim uporom proti Rimu leta 67 so zelotski uporniki zasedli vrh hriba Gamla in ga junaško branili do padca, zato mu še danes pravijo »golanska Masada«. Po rimski razselitvi Judov iz Judeje so se okoli leta 250 priselili Gasanidi in zgradili prestolnico Džabija. Po delitvi Rimskega imperija leta 395 je Golan pripadel Bizantinskemu cesarstvu, območju pa so vladali njegovi vazali Gasanidi. Med letoma 614 in 628 so ga za kratek čas osvojili Sasanidi, leta 636 pa so ga zavzeli muslimanski Arabci pod vodstvom kalifa Omarja I. V 15. stoletju so se na severne predele pričeli naseljevati Druzi, sledili so jim Sudanci, Alžirci, Turkmenci, Čerkezi in sirski Arabci. V 16. stoletju so nadzor nad planoto prevzeli otomanski Turki in ga zadržali vse do konca 1. svetovne vojne.
Po francosko - britanskem sporazumu decembra 1920 je bila večina Golanske planote dodeljena Francoski mandatni Siriji, ki je dejansko dobila planoto šele po natančni razmejitvi leta 1923, leto kasneje pa so arheološko najdišče Dan dodelili Britanski mandatni Palestini. Po koncu Francoske mandatne Sirije leta 1944 je območje pripadlo Siriji.
Po arabsko - izraelski vojni leta 1948 in 1949 so se Sirci utrdili na planoti in naslednjih 17 let bombardirali izraelske vasi dobrih 1000 metrov nižje (izraelski obrambni minister Moše Dajan je pozneje izjavil, da so to bili odgovori na izraelske provokacije v demilitariziranem območju). 9. in 10. junija 1967, med šestdnevno vojno so izraelske enote zasedle Golansko planoto. Večina prejšnjih prebivalcev, v glavnem Čerkezov, je zbežala in se še do danes ne more vrniti. Izraelci so takoj po tej vojni začeli naseljevati judovske naseljence. Prvi kibuc je zrasel že julija 1967, po treh letih je bilo judovskih naselbin 12, do danes pa jih je zraslo skupaj 34 s pribl. 18.000 priseljenci.Med jomkipursko vojno leta 1973 je Sirija ponovno poskušala osvojiti Golansko planoto. Osvojili so velik del njenega južnega dela, vendar so se morali po izraelskem protinapadu hitro umakniti. Leta 1974 je bilo podpisano premirje, ki je vzdolž Golanske planote in preostanka Sirije vzpostavilo tamponsko območje (širine med nekaj 100 metri in 3 km) pod nadzorom OZN, ki ga še danes nadzoruje okoli 1000 pripadnikov UNDOF (United Nations Disengagement Observer Force). V tem območju ima Damask le civilno in nobene vojaške oblasti.
Leta 1981 je kneset priključil ozemlje Izraelu in prebivalcem pred letom 1967 podelil izraelsko državljanstvo. Priključitve ni priznala nobena država, OZN pa jo je z resolucijo 497 razveljavila. Damask se ozemlju ni nikoli odrekel in vztrajno zahteva umik Izraela na meje pred letom 1967. Več izraelskih vlad je omenilo možnost vrnitve delov zasedenega ozemlja v zameno, da bi ta območja ostala demilitarizirana, da bi z Damaskom vzpostavili diplomatske in gospodarske odnose ter za nekaj dodatnih ukrepov, ki bi zagotovili varnost Izraela. Pogajanja so vselej propadla, predvsem zaradi izraelske nepripravljenosti umika s celotne Golanske planote. Zadnjič je do tovrstnih pogajanj prišlo pod ameriškim posredništvom v letih 1999 in 2000, ko sta jih poleg trmoglavosti obeh strani zaustavila tudi smrt sirskega predsednika Hafeza al-Asada ter ponoven izbruh konflikta med Izraelom in Palestinci. Leta 2003 je sedanji sirski predsednik Bašar al-Asad ponovno predlagal mirovne pogovore, vendar so jih v Izraelu zavrnili.
Poleg Sirije tudi Libanon zahteva vrnitev zasedenih kmetijskih zemljišč, ki naj bi pripadala prebivalcem libanonske vasi Šeba.
