Sankt Peterburg
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sankt Peterburg (rusko Санкт-Петербу́рг (Sankt Peterbúrg), med prebivalci imenovan tudi »Piter«) je s 4.700.000 prebivalci drugo največje mesto v Ruski federaciji. Leži na strateško izjemno pomembnem mestu, kjer se reka Neva deltasto izliva v Finski zaliv.
Od 18. (31.) avgusta 1914 do 26. januarja 1924 je bilo mesto poimenovano Petrograd, od 26. januarja 1924 do 6. septembra 1991 pa Lenigrad.
Do začetka 18. stoletja sta se za delto Neve, kjer se začenjajo trgovske poti proti Črnemu in Kaspijskemu morju, bojevali Švedska in Rusija. V drugi nordijski vojni je Rusija zasedla delto in po ukazu ruskega carja Petra I. Velikega so se dne 27. maja (po julijanskem koledarju 16. maja) 1703 začela dela na Zajčjem otoku, kjer je kmalu zrasla trdnjava sv. Petra in Pavla.
Petrovi načrti pa so bili bolj dolgoročni, saj si je na tem kraju zamislil novo prestolnico, ki naj bi hkrati simbolizirala rusko okno v Evropo ter utemeljila Rusijo kot novo velesilo in pomorsko državo. K delu na zelo neugodnem močvirnatem terenu, ki je terjalo življenja pribl. 100.000 delavcev, večinoma ruskih tlačanov, je povabil nizozemske gradbenike in že leta 1712 je mesto s selitvijo carskega dvora, senata in veleposlaništev iz Moskve tudi dejansko postalo prestolnica. Tudi Petrovi nasledniki so ostali zvesti zahodni usmeritvi in so vabili zahodnoevropske arhitekte, od katerih je največji pečat pustil Italijan Bartolomeo Francesco Rastrelli. Zaradi arhitekturnih dosežkov in umetnih kanalov, ki so dopolnjevali rokave Neve, je mesto dobilo vzdevke, kot sta npr. »severne Benetke« ali »severna Palmira«, nastale so tudi številne carske rezidence v okolici mesta, npr. Petrodvorec (Petergof), Oranienbaum (danes Lomonosov), Carskoe selo (danes Puškin), Pavlovsk in Gatčina.
Mesto je doživelo tudi manj svetle trenutke, ki so nakazovali krizo carske Rusije, npr. neuspešne zahteve dekabristov po uvedbi ustave (1825) ali krvavo zatrto vstajo leta 1905.
31. avgusta 1914, ko je Rusija na strani antantnih sil vstopila v prvo svetovno vojno proti Nemčiji, so mesto zaradi nemškega izvora imena preimenovali v bolj ruski Petrograd. Leta 1917 se je najprej zgodila februarska, 7. novembra (24. oktobra po julijanskem koledarju) istega leta, ko se je z zasedbo Zimskega dvorca uradno začela oktobrska boljševistična revolucija, pa se je dokončno končalo zlato obdobje mesta. Že naslednjega leta je prestolnica znova postala Moskva, 26. januarja 1924 so mesto preimenovali v Leningrad, socialistično planiranje pa je vanj prineslo kopico umazane industrije in pusta predmestna spalna naselja. Ko je junija 1941 Hitlerjeva Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, niso resno načrtovali zasedbe Leningrada, odločili so se, da bodo namesto tega mesto izstradali. 8. septembra 1941 se je tako začela 900 dnevna blokada mesta, ki je trajala vse do 27. januarja 1944 in zahtevala 800.000 žrtev. Zaradi prestanega med vojno je mesto kot prvo v Sovjetski zvezi dobilo naziv »mesto heroj«. Ves ta čas se je mesto lahko oskrbovalo le pozimi prek zamrznjenega Ladoškega jezera po t.i. poti življenja. Dne 12. junija 1991, ko so po Rusiji potekale volitve za predsednika Ruske federacije, so Leningrajčani na vzporednem referendumu s 54% večino odločili, da se mestu vrne prvotno ime in uradno so ga preimenovali nazaj v Sankt Peterburg 6. septembra. To obdobje velja za ponoven preporod mesta, še posebej leto 2000, ko je bil za ruskega predsednika izvoljen Vladimir Vladimirovič Putin, ki je kot Sanktpeterburžan poskrbel za zajetno finančno injekcijo pri obnovi pred proslavljanjem 300-letnice mesta leta 2003.
Kar je v Parizu Champs Elysées ali v Londonu Oxford Street, je v Sankt Peterburgu Nevski prospekt. Ta 4,5 km dolga ulica povezuje Admiraliteto (kjer je bilo ves čas poveljstvo sovjetske oziroma ruske vojne mornarice) poleg Zimskega dvorca, Kazansko katedralo, Moskovsko železniško postajo, konča pa se pri Samostanu (lavri) Aleksandra Nevskega, po katerem je ulica tudi dobila ime.
Med najbolj znane znamenitosti mesta sodijo še prej omenjena trdnjava sv. Petra in Pavla z istoimensko cerkvijo, kjer so pokopavali ruske carje, nekdanja carjeva rezidenca Zimski dvorec, kjer je danes muzej Ermitaž (ruski »odgovor« na Louvre ali Britanski muzej (British Museum)), Ruski muzej s pregledom ruskega slikarstva, Kazanska katedrala, kjer je danes muzej verstev na območju nekdanje Sovjetske zveze, katedrala sv. Izaka, katedrala Kristusovega vstajenja (na mestu, kjer so leta 1881 izvedli atentat na Aleksandra II.), katedrala in samostan Smolni in Marijino gledališče s svetovno znanim baletnim ansamblom.
Junij je znan po t.i. belih nočeh. Mesto sicer leži dobrih 6° pod severnim tečajnikom, vendar v tem času Sonce zaide tako nizko pod obzorje, da je zaradi učinkov ozračja tudi ponoči svetlo.
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
- Uradna stran mesta (v ruščini)
- Uradna stran mesta (v angleščini)
| Upravna razdelitev Rusije |  |
||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Zvezne enote | |||||||||||||
|
|||||||||||||
|
|||||||||||||
| Zvezna okrožja | |||||||||||||
| Daljnjevzhodno · Osrednje · Privolško · Severnokavkaško · Severozahodno · Sibirsko · Uralsko | |||||||||||||
